Timsko delo ni le del športa in poslovnega sveta, ampak redni del vsakdanjika praktično vseh ljudi. Če se nismo ravno odločili preživeti ostanka našega življenja v samotarstvu gozdne koče sredi neobljudene narave, se mu ne moremo izogniti.
Skupina ljudi, ki se udeleži nekega koncerta, še ni tim. Če pa so se zbrali tam, da skupaj postavijo oder, luči in ozvočenje – imajo skupni namen za uresničitev določenega cilja – potem lahko govorimo o timu. Družina lahko deluje kot tim, ko se odpravlja na potovanje in si razdeli vloge. Nekdo bo pripravil načrt poti, drugi bo zadolžen za seznam potrebščin, da ničesar ne pozabijo, tretji bo kupil karte ipd. Tudi v sklopu vsakdanjika bi bilo smiselno družinsko življenje povezati v tim. Dobro poučujte vseh kot cilj vodi v delitev vlog – kdo sesa, kdo zaliva rože in obeša perilo, dogovor o tem, kdaj se pride domov v petek zvečer in kako se rešujejo prepiri.
Razred sošolcev in sošolk še ni nujno tim. Če se vsak uči le zase in za svoje ocene, če ni nekega skupnega občutka pripadnosti in prepoznavanja medsebojne odvisnosti, potem neformalno druženje med odmori lahko sicer da občutek prijateljstva, a vprašanje je, če se bo razred družno postavil za nas, ko se znajdemo v stiski.
Trdnost tima se kot trdnost kakršnihkoli človeških vezi pokaže, ko se pojavijo težave. Verjetno vas je življenje že spoznalo s trenutkom krute streznitve, ko ste mislili, da imate dobrega prijatelja, ki je izginil takoj, ko niste bili več v njegovi družbi le veseli in brez velikih skrbi. Prijatelja spoznaš v nesreči, dober tim pa, ko je treba razrešiti nesoglasja in probleme.
Timsko delo je kot marsikateri pojem glede na avtorje različno opredeljeno. Verjetno se ne bodo vsi strinjali s trditvijo, da bi morali v življenju večkrat oblikovati time, ne skupine. Pa čeprav samo za eno popoldne, ko se na praznovanju poroke nenadoma usuje ploha, in gostje v trenutku brez velikega pompa premaknejo vse mize in stole pod streho.
Če še nikoli niste imeli priložnosti izkusiti, kako neka skupina skoraj brez besed in dogovorov v trenutku zapletov in nevšečnosti poprime za delo in kot pravi tim razreši problem … izkušnja je prav katarzična. Ko na lastni koži doživiš, da lahko ljudje uspešno sodelujejo tudi čisto vsak zase in vsak iz sebe, brez predhodnega sestankovanja in „team buildingov“, se pojavi želja, da bi tako bilo tudi povsod drugje.
Osebna odgovornost je tisti magičen del dobro delujočih timov. Beremo lahko o optimalnem številu članov, ali naj bodo timi bolj homogeni ali heterogeni, timskih vlogah, ki se jih poimenuje glede na vlogo – inovatorji, koordinatorji, specialisti, opazovalci ipd. –, nivojih vzpostavljanja in gradnje tima. A to so kategorije zelo ozkih definicij, ki pogosto izhajajo iz poslovnega sveta. Tam je učinkovit tim pomemben za učinkovito delo. Dobri odnosi so spodbujani, ker so tako delavci srečnejši in bolje delajo. Primaren namen ni v tem, da bi bili ljudje na splošno bolj srečni in znali sodelovati z drugimi ljudmi v življenju.
Zato pozabljamo, da timi (lahko) obstajajo povsod in bi se za njihovo vzpostavitev morali truditi v večini življenjskih situacij. Dober tim v osnovi sestavljajo osebe, ki se zavedajo pomena osebne odgovornosti. Ker ta vključuje refleksijo lastnega dela, kjer vsak odgovarja za svoje zadolžitve in vedenje. Pričkanje, kazanje s prstom, izgovarjanje, prelaganje odgovornosti in iskanje krivca so strup za dobre odnose. Čeprav tim sestavlja več ljudi, mora vsak posameznik prvo počistiti pred svojim pragom in sprejeti lastne napake.
Avtorica: Maša Viršček, članica ekipe (tima:)) 10 ključnih stvari
