+386 40 505 103

Ven iz škatle!

Ko je Neža omenila, da je tema prvega bloga “ven iz škatle” me je, priznam, najprej zagrabila rahla panika. Nato sem mislim pustila prosto pot in prišla do spoznanja, da ta izraz pri iskanju zaposlitve verjetno pomeni “ven iz cone udobja”. Tako bo torej moj blog sledil temu dognanju.
TT-Death-Road
Pa začnimo na začetku: moje ime je Živa in prihajam iz Kamnika. No, tam sem preživela večino mojega življenja, zadnji dve leti pa živim v Zurichu, kjer delam doktorat iz strukturne biologije. In prav z mojim odhodom oziroma mojo prvo “pravo” zaposlitvijo je povezan odhod iz škatle oz. cone udobja.
V kemijo sem se zaljubila že v osnovni šoli, v srednji šoli pa dodatno vzljubila še biologijo (zahvaljujoč enemu najboljših profesorjev). Verjetno sem imela srečo, da sem že od začetka vedela, da je biokemija pravi študij. Tudi na fakulteti mi ni bilo hudega in to, da sem med poletjem delala v laboratoriju je bilo nekaj povsem samoumevnega. In verjetno je to moj prvi nasvet vsem študentom: prav vsaka izkušnja, ki jo boste pridobili med študijem, vam bo prišla prav. Pa tudi če ni plačana. Pravzaprav sem večino najbolj vrednih izkušenj pridobila predvsem skozi moje prostovoljno delo pri skavtih in društvu za mednarodno izmenjavo študentov tehničnih in naravoslovnih praks IAESTE. Čeprav zahteva veliko časa in imaš včasih občutek, da ni vredno, verjemite: vredno je!
Prav prostovoljno delo me je pripeljalo do doktorata v Švici. Ko sem oddala diplomsko nalogo v pregled mentorici, sem se za 3 mesece odpravila na prakso v Švico. Na prakso iz strukturne biologije. Nekaj, kar mi je bilo na fakulteti sicer všeč, ampak sem vedno mislila, da to ni zame. Da je preveč zakomplicirano. Da je preveč matematike in fizike. Preveč … Vsega. Ampak sem šla in ni mi žal. Po treh mesecih sem se prijavila na program strukturne biologije v Zurichu in kakšen mesec kasneje sem bila povabljena na intervju. Dobila sem mesto na istem inštitutu, ampak v drugem oddelku. Tako sem v en ogromen kovček spakirala pol svoje sobe in se odpravila na tuje.
Odhoda ne obžalujem in še vedno zaledeni kri, ko mi kdo reče: “Ah saj, kaj boš hodila nazaj domov po koncu.”, ker se mi zdi, da je to izraz nespoštovanja vsega tega, kar smo dobili doma. In ja, vsak dan stopam ven iz “cone udobja”. Vsak dan se moram naučiti kaj novega, osvojiti matematično ozadje, nov računalniški program, novo tehniko v laboratoriju. Ko grem v trgovino ali kam drugam se vedno znova spopadam z jezikom. Ko je hudo, se spopadam s tem, da je večina mojih najljubših oddaljenih za 700 km. Ko se moram sporazumeti s sodelavci v službi, se spopadam s tem, da prihajamo iz različnih kultur in da so lahko moje besede hitro narobe razumljene. Ampak na koncu dneva sem neskončno hvaležna za vse te stvari, ki mi jih življenje prinaša.
In ravno tako je pri iskanju zaposlitve: velikokrat moramo stopiti iz svoje cone udobja in pokazati, da smo drugačni, boljši. Sprejeti priložnosti, ki se nam ponujajo, čeprav se nam zdi, da z njimi le zapravljamo čas. Poiskati še kaj drugega poleg študija in razvijati tudi veščine v katerih nismo močni. Sprejeti prakso, pa tudi če je ta oddaljena več 1000 kilometrov.
Predvsem pa nikoli ne obupati in iskati nove priložnosti.
Do naslednjič.

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja