Se še spomniš zanimivega bloga od zadnjič? Te zanima nadaljevanje?
Nadaljujmo torej še s preostalima pastema prevelikega osredotočanja na cilje:
- Cilji onemogočajo našo srečo.
Vam je naslednja misel: „Ko bom dosegla cilj [shujšala, pospravila stanovanje, končala projekt itd.], bom srečna.“ znana? Mnogokrat se ne zavedamo, da s tem ustvarjamo ali-ali pogojeno situacijo. Ko namreč spremenimo v če: „Če dosežem ta cilj, bom srečna.“ V življenju veliko stvari ne gre po načrtih. Vsi tekmovalci na olimpijskih igrah ne bodo zmagovalci. Čim pogojujemo svojo srečo z uspešno izpolnjenim ciljem, predajamo kontrolo nad njo zunanjim okoliščinam in drugim ljudem.
- Cilji niso v skladu s ‘konceptom dolgoročnosti’.
Kaj je mišljeno s tem? Ko je osredotočenost na cilj pogoj za motivacijo, ta izgine, čim je cilj dosežen. Ko je vsa mentalna energija osredotočena na ciljno črto, se po njenem dosegu pogosto pojavi vprašanje: „Kaj pa zdaj?“ Biti v formi ni enkraten dosežek, ampak dolgoročna zavezanost. Zavezanost procesu – pa najsi bo to vsakodnevni trening ali kratek sprehod trikrat tedensko –, je tista, ki pripelje do želenih rezultatov.
Cilj obeh sestavkov ni demoniziranje ciljev, ampak razumevanje, da sami po sebi niso dovolj za spremembo navade. Četudi so še tako specifični, dosegljivi in ustrezni. Cilji so mišljeni kot vodilo, definirana želja. Da jih uspešno dosežemo, je potrebno delo. Ne nujno mukotrpno, krvavo in mučeniško delo. Vsekakor pa konsistentno. Začne se z vzpostavitvijo sistema in z vztrajanjem pri njem. Če pogledamo primer iz prvega dela članka, kjer je cilj pospravljena soba: koš za perilo si postavimo na vidno in lahko dosegljivo mesto. Nato vsak dan, ko pridemo domov in si sezujemo najprej čevlje in nato še nogavice, te zadnje vržemo v koš. Nekaterim pomaga, če si ob tem naredijo še kljukico, lahko kar na koledar, ki si ga obesijo zraven koša. Na začetku bo težko, a z vsakim dnem, ko ne bomo prekinili sistema, bo to dejanje bolj prešlo v kri in kljukice ne bodo več niti pomembne niti potrebne. Izgovori tudi ne. Vzpostavljena bo navada, ki nam bo tako samoumevna, da se bomo spraševali, kako smo lahko nekoč sploh puščali svoje nogavice ležati vsepovsod.
Se sliši neumno? James Clear, avtor knjige o spreminjanju navad, pravi taki navadi atomska. Ker je majhna, ker je del večjega sistema (kot atomi, ki se združujejo v molekule) in ker je (osnovni) gradnik nečesa večjega in veličastnejšega – npr. pospravljenega stanovanja. Tale članek, pa četudi razdeljen na dva dela, verjetno sam po sebi ne bo pospravil veliko nogavic. S svojo omejeno dolžino tudi ne more zadovoljivo razložiti, kako se vzpostavi (dober) sistem, ki nam bo pomagal doseči cilj.
Spreminjanje navad je proces, ki zahteva potrpljenje in predanost in pri katerem je dobro poznati ‘bližnjice’.
James Clear je bloger, ki ga zanima izboljšanje človeškega potenciala, pred kratkim pa je (v angleščini) izšla njegova knjiga Atomic Habits. Svoje ideje podpira z izsledki znanosti, njegov blog pa najdete na spletni strani https://jamesclear.com.
