+386 40 505 103

Kdo se boji vprašanj?

„Vi preveč sprašujete,“ je bil komentar enega izmed udeležencev delavnice karierne orientacije. Treba je priznati, da je bil to komentar „neprostovoljnega“ udeleženca, saj je bila delavnica naročena s strani šole. A kaj dejansko tak komentar srednješolskega dijaka (lahko) predstavlja, če pogledamo nekoliko bolj v globino?

Morda z malo pridiha cinizma, a v bistvu prej z veliko mero razočaranja, mimobežni komentar dovolj dobro predstavlja povprečno šolsko vesolje v malem. Šola je resda tista, ki učencem nenehno postavlja vprašanja, a nanje želi vnaprej pripravljene odgovore. Odgovore, ki jih lahko točkuje in ustrezno ovrednoti s številčnim sistemom ocen. Življenje pa velikokrat nima vnaprej pripravljenih odgovorov ali pa so ti le približni, nepopolni, možni, vsekakor redko očitni, nedvoumni in stalni. In če šola res pripravlja ljudi na življenje, zakaj jim potem ponuja več ali manj le vnaprej pripravljene odgovore in rešitve?

Zakaj je bolj pomembno vedeti točen datum nekega zgodovinskega sporazuma, namesto razumeti ozadja dogodkov, ki so ta sporazum omogočili? Zakaj je bolj pomembno, da poznamo pravilno spreganje glagolov, namesto da raziskujemo, kako se jezik razvija in zakaj se spreminja? Zakaj smo tako obsedeni z memoriranjem podatkov, namesto z raziskovanjem odnosnosti med le-temi?

Šolski sistem prepogosto uči le, kaj moramo misliti, in nam določa pravilnost ter ustreznost naših odgovorov, ne uči pa nas tudi, kako naj razmišljamo, in da včasih pravilnih odgovorov ni, njihovo ustreznost pa je težko določiti.

Kako naj raziskujemo s svojo lastno glavo in se veselimo vprašanj, če jih nismo bili naučeni postavljati? Kako naj se odzivamo na vprašanja, ki nimajo (že) znanih (učbeniških) odgovorov, če nam jih niso postavljali? Kako sprejeti in odgovoriti na vprašanja, ki se tičejo nas samih (in ne velikih imen zgodovine, višine gorovja ali kemijskih vezi), če nas po tem, kako smo in kaj si želimo, redko kdo povpraša?

Nič čudnega, da se pojavi frustracija, ko ti nekdo večkrat zapored postavi vprašanje, kaj si želiš biti, postati in delati po koncu šolanja. Vprašanje, ki nima vnaprej znanega odgovora, ki se ga lahko naučiš. Vprašanje, ki niti ne zahteva, da veš odgovor nanj, želi si le premisleka, zanimanja in raziskovanja. Dandanašnja šola v resnici ne pripravlja na življenje, saj ima življenje več vprašanj kot odgovorov.

V šoli nas naučijo veliko, ne pa vsega, zato je pomen mladinskih pobud, kot je naša, še toliko večji.

Zaključuje se še eno pomembno leto našega projekta, v katerem ni mankalo ugank, zagat, evalvacij in vnašanja sprememb … No, pa tudi smeha in srčnosti ne! Prihaja čas za krajši oddih. Čas v katerem vsakdo lahko malce postane, si odpočije, nato pa si prevetri listo prioritet in se poda novim vprašanjem na proti.

Pa srečno!

Avtorica: Maša Viršček, članica ekipe 10 ključnih stvari

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja