+386 40 505 103

Kolikšna je vrednost izobrazbe …

… ki nas ne pripravi na realnost sveta? Veliko najvidnejših predvolilnih obljub v tekmi za državnozborske stolčke se je nanašalo na socialne prispevke, stanovanjsko politiko in korupcijo, na teme, ki pač trenutno najglasneje odmevajo v družbi. Kjer je bilo šolstvo le omenjeno, se je pisalo o krepitvi javnega šolstva, o njegovi večji dostopnosti, spodbujanju digitalne pismenosti ter vseživljenjskem učenju. Ena izmed strank je propagirala posodobitev izobraževalnih programov v smeri spodbujanja kritičnega mišljenja, vendar te obljube s strani stranke, ki v našem prostoru vseskozi zavaja, manipulira in se poslužuje sabotaže ter poniževanja drugače mislečih, ne moremo jemati resno.

Zelo posplošeno se omenja pomembnost kvalitetnih šol, ki potrebujejo izobražene in motivirane učitelje. Reorganizacija izobraževalnega sistema gre v veliki meri v smer koristi gospodarstva – kateri so poklici prihodnosti, torej kaj učiti ljudi, da bodo lahko našli delo? Strah pred tem, da bi študirali nekaj, kar bo čez nekaj let zastarelo, je kot strah pred tem, da bi se naučili voziti, potem pa bi po svetu vozili le še samo-vozeči avtomobili. Je strah pred razvojem, napredkom in kot tak strah pred napačnim. To ni podlaga za debato o tem, kateri (tehnološki) napredek je dober in koristen za človeško družbo in kateri ni. To je podlaga za prikaz napačnega pristopa k reševanju problematike zastarelega šolstva.

Študirala sem eno izmed vrst pedagogike. Za sabo imam pet let fakultete, šele pred kratkim pa sem se tudi delno zaposlila v šolstvu. Najbolj me je presenetila lastna nepripravljenost na šolsko realnost. Na vse stvari, ki nas jih na fakulteti niso (na)učili, pa bi nas mogli. Na komentar sodelavke: „Ali niste tega delali na faksu?“ Ne, nismo. Kako naj ji povem, da nismo na fakulteti dobili skoraj nič praktičnega znanja, da nas niso pripravili na najbolj osnovne scenarije dela z otroki. Da so nas veselo pitali s teorijo in sicer zelo zanimivimi teoretičnimi koncepti, vendar se sama vsakodnevno kljub 5! letom univerzitetne izobrazbe najbolj zanašam na izkušnje, ki sem jih pridobila izven le-te.

Na vrednost svoje izobrazbe malce cinično gledam skozi prizmo naziva, ki sem zaradi nje pridobila. Ta naziv v svetu (in pri višini plače v javnem sektorju) nekaj šteje, a hkrati ga imajo tudi moje sošolke in sošolci. Hkrati ga ima tudi del populacije, ki skozi leta skupnega šolanja ni kazal zanimanja za poglobljeno razmišljanje o družbenih problemih. Ki ni šel dlje od minimalnih zahtev, a je vseeno redno dobival dobre ocene, saj te pravzaprav prej odražajo sposobnost memoriziranja kot pa razumevanja. Moj naiven sistem vrednot pa še vedno misli, da bi morala univerzitetna (v resnici pa sicer katerakoli) izobrazba ustvarjati kritično in poglobljeno razmišljujoče posameznike, ki znajo iskati in najti kvalitetne vire informacij, kar se da objektivno presojati o svetu in tudi sami ustvarjati vsebine.

Kje se je zataknilo? Lahko krivim profesorice in profesorje, ki že predolgo grejejo svoje stolčke ter ponavljajo eno in isto vsebino leto za letom, brez revizije, brez nadgraditve. Lahko krivim kolektiv, ki ne podpira inovativnosti in se boji neznanega. Lahko krivim posamezne profesorje, ki se ne upajo odpreti debate o kontroverzni temi, saj mislijo, da ji ne bi bili kos. In ji zelo verjetno tudi ne bi bili, saj ima vsaka katedra določen stalen nabor nazorov „prav in narobe“ od katerega je že skoraj nevarno odstopati. Lahko krivim t.i. „strokovnjake“, ki so to le na papirju, a vseeno imajo profesuro. Kot da bi mlade nadebudne avtomobilske mehanike učil nekdo, ki sicer ima naziv mehanika, a se nikoli v življenju ni dotaknil avtomobila.

Vsekakor je veliko krivde na finančni podhranjenosti sektorja (vsekakor!). Na tem, da del družbe meni, da si zdravniki vsekakor zaslužijo večje plače, učitelji pa so grabežljivi, če protestirajo zanje. Na tem, da se veliko govori o prostih dneh učiteljev, premalo pa o tem, kako utrujajoče je na primer dan za dnem učiti razred 26 otrok. A vsekakor tudi večji finančni prilivi in spoštovanje dela pedagogov, učiteljev in drugih šolskih delavcev, ki sooblikujejo šolsko okolje, sami po sebi ne bodo dovolj.

Šola ni ločen sistem, čeprav ga pogosto jemljemo kot takega. Kar bo dalo najvišjo vrednost izobrazbi, ne bo odpiranje mest za programerje in serviserje samo-vozečih avtomobilov, ampak fokus na meta veščine. Če nas je strah tega, da se poklici nenehno spreminjajo, zakaj potem ne pripravimo šolarjev na negotovost na trgu dela? Zakaj ne podpiramo iznajdljivosti in fleksibilnosti? Zametek tega se kaže v programih podjetništva in vseživljenjskega učenja (ter mentorstva). Prepiramo se o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka, višini pokojnin in davčnih olajšavah, a kje je finančno opismenjevanje v šolah? Govorimo o polarizaciji družbe, a kje je uvedba medijske pismenosti ter kritičnega razmišljanja? Moti nas nizka raven diskurza na družbenih omrežij in v političnih debatah, a učenje komunikacije ni na spisku posodobitev šolskega sistema.

Digitalna pismenost je edina med njimi postala vroča in moderna politično nabita fraza, in kaže, da se prioritete določajo glede na trenutno najbolj vidne in otipne težave družbe. Vse od pandemije, ki je uzakonila učenje na daljavo, se valja po ustih politikov. A kje je znanstvena pismenost, ki se je v luči pandemije prav tako pokazala kot slabo razvita? Kje je dolgoročen pogled na prihodnost šolskega sistema in posledično prihodnost naše družbe?

Ni nujno, da ustvarimo cel paket novih predmetov. Kritično mišljenje se odlično poveže s poukom zgodovine, komunikacija z matematiko, fizika s poudarjanjem pomembnosti vseživljenjskega učenja, znanstvena pismenost s športom … se sliši noro? Ravno to je prednost meta veščin – presegajo to, kar je pomen osnovne besede. (1) Učijo širšega in globljega razumevanja sveta. Ne prisegajo na grobo pomnjenje podatkov, temveč raziskujejo odnose in vzorce. Učijo in vzgajajo za samostojno raziskovanje, spodbujajo radovednost ter zavrejo strah pred neznanim in neznanjem.

Ne učijo, kaj razmišljati, ampak kako razmišljati. In le izobrazba, ki uči razmišljanja, je izobrazba, ki pripravlja na realnost sveta. Kje torej začeti z uvajanjem takega pogleda na (celoten) šolski sistem?

Avtorica: Maša Viršček, socialna pedagoginja, članica projektne ekipe 10 KS

(1) https://fran.si/iskanje?View=1&Query=meta

One Responseso far.

  1. […] Vabljeni k branju celotnega razmišljanja, ki ga je tokrat pripravila Maša Viršček. […]

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja