Hej, Nika tukaj. Nekaj bi rada delila s teboj, ki to bereš. V resnici bi ti rada povedala o eni izkušnji. Tu lahko spoznaš malo o tem kdo sem jaz in upam, da tudi malo kdo si ti.
Novo leto 2026 sem praznovala v Avstriji z dobrimi prijatelji. Tam sem namreč preživela 3 mesece na kmetiji kot prostovoljka, od konca novembra pa do konca februarja in spoznala sem zares čudovite ljudi. Nekaj sem jih na praznovanju videla čisto prvič. Čeprav smo se komaj poznali smo med seboj delili najbolj intimne želje in probleme, s katerimi se srečujemo. Naredili smo nekakšne ritualčke – vsak je pisal o tem, kaj si želi pustiti za seboj v letu 2025, zatem smo to delili z drugimi in na koncu zažgali v ognju. Ta del je bil nekakšno spuščanje tega, česar si več ne želimo v svojem življenju… drugi del pa je bil posvečen temu, kar prihaja. No in to je ta del, zaradi katerega sem sedla za mizo in začela pisat. Vsi smo vlekli orakelj karte. Sicer so bile v Nemščini, a so jih ti zlati ljudje prevedli. Vsak jih je izbral kar nekaj in vsi smo delili, kaj nam to pomeni. Tista karta, ki mi je ostala v spominu pa je bila “Become your own shooting star”. Postani sam svoj “utrinek”. Najprej se mi niti niti sanjalo, kaj naj bi to sploh pomenilo. Vzela sem si nekaj časa, nekaj dni, v katerih sem večkrat sedela s to mislijo. Vprašala sem se kaj naj bi to zares pomenilo meni.
Zdi se mi, da se nas veliko lahko poistoveti z izkušnjo, katero bom opisala. Gre za stanje čakanja. Upanje, da v naše življenje vstopi nekdo, nekaj, in nas “reši”. Verjamemo, da se bo s to stvarjo, osebo, dogodkom, naš svet spremenil na bolje. Čakamo prihod našega “rešitelja”. Osebe, romantičnega odnosa, nove službe, stanovanja, boljšega finančnega položaja itd. Čakamo, da si lahko spočijemo, da lahko zadihamo, se sprostimo, uživamo, ustvarjamo v življenju. A to naj bi se zgodilo le, ko končno spoznamo tisto pravo osebo. Ko končno dobimo tisto novo službo. Ko končno doživimo tisto, na kar tako nestrpno čakamo. Tisto nekaj, ki nam ne dovoli, da smo srečni tukaj in zdaj, ampak samo, ko nas ta stvar končno najde.
Vedno gre za nekaj izven nas. Moč predamo nečemu, nekomu izven nas. Je temu res tako? Ali smo resnično nemočni kadar gre za našo lastno srečo? Druga, res pomembna stvar pa je, ko in če se ta nekaj ali nekdo zgodi, ali bomo potem zares srečni? Jaz lahko s teboj delim samo svojo izkušnjo, ti pa se lahko sam/a odločiš, ali si želiš slišat in ali kaj od tega ostane s teboj. Šansa je, da je temu že tako, saj si tukaj in to bereš😊.
Ko gledam nazaj lahko vidim, da sem večkrat dobila točno to, za kar sem najbolj prosila. To, česar sem si najbolj želela. Zame, je to velikokrat bil romantični odnos, oseba, s katero se počutim varno, ljubljeno, celo. Ni nujno, da je temu tako tudi zate, ampak morda se lahko vseeno najdeš v moji zgodbi. Lovila sem “high”, pogosto intenzivna čustva in doživetja. Za ene je to pač zaljubljenost, za druge dosežki, denar, materialno bogastvo ipd. Te moje želje so me s časoma našle, a po vsakem “high” momentu, je sledil tudi “low”. Tudi ko sem bila v odnosu z najbolj čudovito osebo, katero sem imela res res rada, sem se čez nekaj časa spet počutila prazno. V začetku sem plavala v oblakih in živela na hormonih zaljubljenosti, ko so pa ti popustili, sem močno padla na realna tla. Bežala sem pred to praznino, pred bolečino, strahovi v meni in verjela sem, da bom pred temi stvarmi varna, ko se najdeva s pravo osebo. Pokazalo se je, da v odnosu ti strahovi in rane samo še bolj priplavajo na plan. Zdaj vem, da imajo odnosi pač ta čar, da nam lahko neskončno pomagajo zrasti in postati bolj srečni in svobodni. Takrat pa je samo neznansko. Bolelo.
Na neki točki, sem se zavedala, da tako ne bo več šlo naprej. Nisem si zares želela spremembe, življenje samo me je nekako prisililo, da uzrem realnost. Jaz sem si želela nadaljevati cikel, čeprav sem ga jasno videla in vedela, da ne bo trajalo dolgo, preden se spet znajdem na tleh. Potem pa se je zgodilo nekaj, česar nisem pričakovala. Življenje je zavilo v novo smer. Po končanem odnosu (ker pač te bolečine takrat nisem prenesla in nisem vedela kaj za boga naj naredim z njo) sem se sledeč močnim notranjim občutkom preselila v Barcelono, kjer sem spoznala novo osebo. Bil mi je noro všeč. Skupaj sva preživela veliko lepih trenutkov. Čez kakšna dva meseca pa mi je iz nikjer povedal, da odnosa ne more nadaljevati. Da se ne vidi v odnosu in si želi, da sva samo prijatelja. Počutila sem se, kot, da se mi je podrl cel svet.
Krog je bil v tistem trenutku prekinjen. Kaj pa zdaj? Kako naj se brez njega počutim varno? Cikel, ki sem ga ponavljala do tiste točke, se je zaključil. To je pomenilo, da je bil čas, da najdem varnost in dobro počutje v sebi… Meni pa se takrat še sanjalo ni kako naj bi to naredila. Na tisti točki se je začela intenzivna transformacija mojega notranjega in posledično tudi zunanjega sveta. Nisem imela pojma kam grem, kaj me čaka. Počutila sem se, kot da bi slepa hodila korak za korakom brez pojma, kje bom končala. V resnici nisem vedela niti, kaj je pred mojim nosom. Kam me vodi en korak. Pa drug. Bilo me je strah. Počutila sem se čisto izgubljena. V novi državi, sveže iz “breakeupa”, pri devetnajstih letih. Nisem poznala ljudi, počutila sem se sama, prvič sem bila za dalj časa stran od doma. Nisem se počutila podprta iz nobene strani, vsem se ni sanjalo, kaj sploh počnem, zakaj sem se tako odločila. Še meni sami se ni. V meni pa je razsajala bolečina. Rane iz preteklosti, močno prepričanje, da nisem dovolj, da nisem vredna. Želela sem si, da me nekdo reši, da se vse to konča. S tem, da sem ostala in hodila po tej neznani poti, sem se sčasoma naučila, da bolečina ni del, ki bi ga lahko kar preskočila. Ta bolečina je bila pač v meni in jaz sem jo morala začutiti, da se je lahko sprostila in naredila prostor za več veselja in ljubezni.
Preskočiva naprej na zdaj. Zdaj , ko tole pišem, po še ne treh letih od takrat. Počutim se kot, da se mi je to zgodilo v drugem življenju. Ne morem opisat, kako se je vse spremenilo. Tega, kar sedaj živim, si ne bi mogla takrat niti izmislit. Neskončno sem hvaležna tisti Niki, ki si je upala in zakorakala v neznano. To pa me vrne nazaj na mojo začetno točko – postati sam svoja leteča zvezda. To mi zdaj pomeni, da več ne predajam moči nečemu izven mene. Pomeni, da sem lahko srečna tukaj in zdaj. Ne rabim tega, da me osreči nekdo ali nekaj drugega. Pomeni točno to, da ko začutim, da bi se preselila v drugo državo, se podala v novo izkušnjo, to naredim. Tudi, ko se noben drug s tem ne strinja. Če me nekaj pokliče, grem tja. Zaupam notranjemu klicu. Zaupam sebi, resnični sebi, katero sem spoznala na tej poti. In vsak korak tudi naredim za to resnično sebe.
Na tej točki v življenju sem obkrožena s tako srčnimi, čudovitimi ljudmi. Živim s sestro, s katero sva si res blizu. Delam to, kar me veseli. Tako zelo sem hvaležna. Počutim se, kot, da se mi življenje prvič zares postavlja na noge. Prvič čutim neko stabilnost. Ne razmišljam več konstantno, nisem neprestano pod stresom. To izbiram sama. Za dobro počutje zdaj vem, da potrebujem mir, prisotnost, pristnost in ravnovesje. In vem kako to ravnovesje, ki ga potrebujem, izgleda. Zagotovo drugače od tvojega in od kogarkoli drugega. Pomembno je namreč, da vsak zase spozna, kaj to zanj je. Ravnovesje v živčnem sistemu in v telesu je pomembno za ravnovesje v umu in v življenju.
No, drugače pa sem še vedno neznansko rada zaljubljena, to se ni spremenilo. Ni pa več to moj pobeg pred realnostjo in ne nanaša se več samo na eno osebo, ampak na vse. To ljubezen in občudovanje čutim zase, za življenje, za rožo na travniku, drevo pred mojim oknom, mamo in neznanca na cesti. Rada se učim, rada raziskujem, res imam rada to življenje. Ne bom rekla, da je temu vedno tako. To bi bila res velika laž, velikokrat se počutim izgubljena in malo tavam. Lahko pa rečem, da sem neskončno srečna in hvaležna, da sploh lahko poznam ta občutek in, da lahko to delim z drugimi.
Če se še vedno z mano, ti lahko zaupam še eno malo skrivnost. Tista čudovita oseba, katero sem omenila čisto na začetku, je spet, oziroma bolje rečeno še vedno v mojem življenju. Zdaj ga ne potrebujem več, da sem srečna. Se pa skupaj ogromno učiva in se imava neskončno rada. Poleg tega, pa vedno bolj zaupam v življenje, kar me neznansko osrečuje in me vrača v globok notranji mir, ki mi je nepopisljivo drag. Se spomniš, ko sem ti rekla, da sem se počutila, kot da slepa hodim v neznano? Tako zelo se izplača, vedno. Vsakič znova. Večkrat podvomim in me je strah, na koncu pa se vedno znajdem točno tam, kjer moram bit. In ob tem ne morem verjet, da se vse tako lepo izide. Upam in res iz srca verjamem, da se bo vse izšlo tudi tebi. Za zaključek s teboj delim še eno misel, katero je z menoj delil dober prijatelj in učitelj, Avi. Rekel mi je: “Najprej pride zaupanje, potem varnost”. In čeprav še vedno ne razumem kako in zakaj, lahko rečem, da je v praksi temu res tako. Najbolje je, da kar sam poskusiš😊. Vse bo okej. Tudi, če ne verjameš, se lahko opomniš, da je vse vedno bilo okej in tudi vedno bo. Potem pa le glej, naš um je res mogočen.
Hvala da si.
Objem, Nika, članica ekipe 10 KS