Bogovi nekega sveta so se pogovarjali, kam naj skrijejo skrivnosti življenja. Zasmejali so se in rekli: »Dajmo jih nekam, kamor ljudje ne bodo nikoli pogledali – v njih same.«
Da se odgovori skrivajo v nas je stara modrost, ki jo v takšni ali drugačni obliki opevajo pesniki, filozofi in učenjaki. Da v današnjem času vse sile uperjamo v to, da bežimo od sebe, pa svarijo sodobni znanstveniki, učitelji in mnogi umetniki. Seveda se lahko vprašamo, koliko v stiku s seboj so zares bili ljudje skozi zgodovino, vendar nam današnji čas ponuja vse preveč možnosti pobega.
Oblije informacij kot še nikoli v zgodovini. Možnost rednega stika z neznanci z vseh koncev in krajev sveta. Zahteva, da slediš in si prisoten, da si „v trendu“ in informiran. Želja po dobrinah, po statusu, po tem, da imaš, ker to pomeni, da pripadaš. Ljudje se v vseh teh kratkih letih intenzivnega tehnološkega napredka nismo spremenili. Nimamo kar naenkrat večje potrebe po pripadnosti ali potiskanju glave v pesek.
To ne velja za vse pripadnike tega planeta, a marsikdo ima več svobode, več možnosti uveljavljanja svojega glasu in več pravic kot cele generacije njihovih prednikov. Kako lahko razviješ svoje mišljenje, če ne znaš brati? Kako ga lahko razviješ, če tvojo glavno in edino avtoriteto predstavlja lokalni verski voditelj z zelo ozkimi nazori? Kako lahko odkriješ sebe, svoje želje in potrebe, če si obdan s skupnostjo, ki slepo in vdano sledi tem nazorom? Kako lahko izraziš sebe, če te taista skupnost v primeru odklona lahko izloči ali celo ubije? Težko. Zelo težko. Le tako, da ti je nekaj tako pomembno, da si pripravljen za to zastaviti svoje življenje.
Zanka je v tem, da čeprav mnogo ljudi še vedno živi v zelo podobnih okoljih, se pri nepredstavljivi večini t.i. modernega sveta vprašanja spremenijo. Zakaj ne berem, čeprav znam brati? Zakaj ne razvijam sebe in svojih hotenj, čeprav si lahko izberem svoje vzornike? Zakaj si ne dovolim izraziti svojega bistva, če lažje zapustim skupnost in si najdem novo? Zakaj ne podprem tistih, ki si upajo živeti svoje življenje, ki si ga tudi sam potiho želim? Zakaj me je vsega tega tako strah? Nekatere stvari se niso spremenile.
In v tem modernem svetu je moderno za to kriviti posameznike. Ne bereš, ker se ne potrudiš dovolj. Ker ne jemlješ pravih dodatkov, ker se nisi dovolj učil, ker nočeš garati in cele dneve le delati, ker si prešibek in poln izgovorov, ker si nečesa samo ne želiš dovolj. In morda se res tako zdi. Ljudje niso brali, ker jih nihče ni naučil. Ker niso imeli dostopa do knjig in izobrazbe. Nas so naučili, torej nimamo več izgovora. Mi smo hodili v šolo. Mi imamo internet. Mi imamo ChatGPT.
A kaj so nas pravzaprav naučili? Kdo je imel to srečo, da so ga naučili, kako izraziti svoje občutke in čustva? In kako sedeti sam s sabo in sprejeti vse, kar se v nas pojavi. Ves gnev in vso frustracijo, jezo, žalost in obup. Ne le veselje in lepoto, tudi prezir in sovraštvo. Tudi občutek, da bi nekoga najraje zadavili. Tudi izdajo najboljše prijateljice ali prevaro partnerja, bolezen starša in smrt ljubljenega psa. Tudi sram in globok občutek nevrednosti, željo po tem, da samo izginemo in nas ni več. Tudi ta grozen strah, da nismo vredni ljubezni in da nas nihče nikoli ne bo imel rad. Vseh teh občutkov nas je groza in vsi ti občutki so v nas. Kam se lahko skrijemo pred njimi?
Na internet in buljenje v nepregleden niz objav na družbenih omrežjih. V uživanje substanc, tistih „par pirov“ po službi in za vikend in za vsako „posebno“ priložnost. V (spletno) nakupovanje, verižno gledanje serij, v stalne prepire z domačimi in neznanci, v telovadnico in dvigovanje uteži, hujšanje in prenajedanje. Možnosti za pobeg je veliko. A čisto pri vsakem pobegu, tudi na drug konec sveta pod palme s slamnikom na glavi, smo tam tudi mi. Telo nam bo nekaj časa dovolilo te pobege, lahko celo precej dolgo časa. „Vse se bo zdelo v redu“, dokler se več ne bo. Dokler ne bo glas nezadovoljstva in frustracije dovolj velik, da ga bo težko preslišati. Do bolezni, depresije, pojava tesnobe, izpuščajev, težav s koncentracijo in izbruhov jeze. V resnici se ne moremo skriti pred seboj. Ne, če želimo živeti „dovolj dobro“ življenje. Ne, če želimo biti zadovoljni sami s sabo in poskrbeti za svoje zdravje in počutje. In nikakor ne, če želimo imeti izpolnjujoče in ljubeče odnose z ostalimi ljudmi.
Da svet je, takšen, kot je, in da imamo težave, ki jih imamo, za to nosimo le čisto majhen delček odgovornosti. Res čisto majhen. A hkrati ta obstaja. Prevzeti moramo odgovornost zase in za to, kaj bomo naredili z vso to mešanico gnojnice, ki nam jo je pred vrata postavilo življenje. Del dreka v njej je namreč tudi naš. A ne preko krivde, preko odgovornosti. Moderni svet krivi posameznike in moderno je kriviti vse ostale in vse ostalo. Kljub temu je res, da vsak izmed nas nosi del(ček) odgovornosti, večji ali manjši, tam je. In več, kot nas poprime za lopato, prej bomo prekidali vso to gnojnico na tisti prostrani travnik, kjer potem postane izvrstno gnojilo za dišeče in raznobarvne rože ali pa pšenico, kar je komu pač ljubše.
Kam se lahko skrijemo pred samimi seboj? Marsikam, a hkrati nikamor. Kje lahko najdemo odgovore? Tako da prelisičimo bogove, starodobne in sodobne, ter pogledamo vase. A kako to sploh storiti? Ironično, a s pomočjo tistih, ki so že prehodili to pot, in so odkritosrčno pripravljeni pomagati preostalim. Zakaj? Ker če verjamete vsem tistim, ki so se odpravili na pot, je za to resnično vredno zastaviti življenje.
Avtorica: Maša Viršček, članica ekipe 10 KS
