Ni vsaka misel dejstvo
Naše misli so skoraj ves čas prisotne. Razmišljamo o šoli, prijateljih, družini, prihodnosti, svojih napakah in stvareh, ki so se zgodile. Včasih razmišljamo tudi o stvareh, ki se sploh še niso zgodile.
To je popolnoma normalno. Težava lahko nastane, ko začnemo vsako svojo misel jemati kot dejstvo.
Na primer, pred predstavitvijo v šoli se lahko pojavi misel:
»Zagotovo bom naredil napako in vsi se bodo smejali.«
Toda ali je to dejstvo? Ne. To je napoved oziroma strah, ki se je pojavil v naših mislih.
Ko smo zaskrbljeni, lahko možgani hitro ustvarijo najslabši možni scenarij. Če naredimo eno napako, lahko pomislimo: »Vse sem pokvaril.« Če nas nekdo ne pozdravi, lahko pomislimo: »Gotovo je jezen name.« Če dobimo slabšo oceno, lahko pomislimo: »Nisem dovolj pameten.«
Takšne misli lahko močno vplivajo na naše počutje.
Zato je koristno, da se naučimo narediti majhen premor med tem, kar se zgodi, in tem, kako si to razlagamo.
Recimo, da prijatelj ne odgovori na naše sporočilo. Dejstvo je: »Ni odgovoril.« Naša razlaga pa je lahko: »Noče se več družiti z mano.«
Toda obstaja veliko drugih možnosti. Morda nima telefona pri sebi. Morda je zaposlen. Morda je pozabil odgovoriti. Morda preprosto ne ve, kaj naj napiše.
To ne pomeni, da moramo vedno iskati najbolj pozitivno razlago. Pomeni samo, da si pustimo prostor za več možnosti.
Pomaga lahko nekaj vprašanj:
- Kaj se je dejansko zgodilo?
- Kaj si o tem razlagam?
- Ali imam dokaze, da je moja razlaga zagotovo pravilna?
- Ali obstaja še kakšna druga razlaga?
- Kaj bi svetoval prijatelju, če bi imel enak problem?
- Kaj lahko naredim zdaj?
Pomembno je tudi, kako govorimo sami s sabo. Če naredimo napako, si lahko rečemo: »Kako sem lahko tako neumen?« Lahko pa se ustavimo in rečemo: »Naredil sem napako. Kaj se lahko iz nje naučim?«
Napaka tako ne postane dokaz, da smo nesposobni, ampak priložnost, da ugotovimo, kaj lahko naslednjič naredimo drugače.
Seveda ni mogoče vedno nadzorovati svojih misli. Včasih se neprijetna misel preprosto pojavi. Cilj ni, da bi imeli samo pozitivne misli. Bolj pomembno je, da se naučimo, da ni treba verjeti vsaki misli, ki se pojavi v naši glavi.
Pomaga lahko tudi zapisovanje misli. Če nas nekaj močno obremenjuje, lahko svoje misli zapišemo na papir. Ko jih vidimo pred sabo, jih včasih lažje uredimo in pogledamo z druge perspektive.
Naše misli lahko vplivajo na čustva, čustva pa lahko vplivajo na naše vedenje. Če mislimo, da nečesa ne bomo zmogli, se lahko sploh ne lotimo. Če si dovolimo pomisliti, da lahko poskusimo po svojih najboljših močeh, je več možnosti, da bomo naredili prvi korak.
Zato je koristno razvijati radovednost do svojih misli. Namesto »Zakaj vedno tako razmišljam?« lahko poskusimo z vprašanjem: »Kaj mi ta misel pove in ali ji lahko zaupam?«
Misli niso resničnost! Pridejo in gredo! Čas je za pogum, vzemi stvari v svoje roke, poišči rešitve!
Maja s projektno ekipo 10 KS
