Kdor rad opazuje okoli sebe in se po sili razmer ali iz lastne preference vozi z mestnim avtobusom, lahko opazi marsikaj zanimivega. Vsak javni prostor oblikuje in razkriva družbo na svoj način. Kako se ljudje obnašajo v trgovini, ko je opazna vrsta in le ena odprta blagajna? Kakšne so razlike v obnašanju na nedeljskem sprehodu, če pada rahel dež ali je sonce? Kako se obnašajo na postajališču, ko se vrsta za žensko stranišče zdi neskončna, na moškem je pa ni? Čeprav se vsak posameznik obnaša po svoje, hkrati ljudje oblikujejo podobne načine obnašanja.
Avtobus je zanimiv primer. Za mestni ljubljanski javni prevoz se zdi, da ne obstaja nek določen bonton, ki bi bil vsem znan. Nekako se ve, da gredo mame z vozički gor in dol pri drugih vratih, a drugje tako ali tako ni prostora. A pri vstopanju se zdi pravilo le, da vstopi tisti, ki je pač bližje vratom. Lahko zato, ker se je avtobus ravno ustavil na tistem mestu, ali pa zato, ker se je človek tja namensko postavil. Ali prerinil. Zdi se, da vsak potnik upa, da bo dobil prosti sedež, ampak takega brez soseda. In zdi se, kot da poteka tiho tekmovanje, kdo bo bolj iznajdljiv (ali neuvideven) pri iskanju prav takega sedeža.
Morda se komu, ki je navajen take mehanike obnašanja, ta stvar ne zdi nič posebnega. Kdor prvi pride, prvi melje. Ko enkrat dobiš sedež, je tvoj, dokler ne rabiš izstopiti. A avtobus je pravzaprav svet v malem. Kaj pove o naši družbi to, da mladi ne vstanejo starejšim? Kaj pove to, da se zapodijo na prosto mesto, in ne razmišljajo o tem, da ga morda nekdo potrebuje bolj kot oni? Kaj pove to, da se pogosto na sosednjem sedežu znajdejo in ostanejo torbe, čeprav se avtobus vedno bolj polni in ni več prostora?
Telefoni so postali priročen mehanizem izogibanja. Če gledaš v telefon, svet okoli tebe ne rabi več obstajati. Tista sivolasa gospa, ki je ravnokar vstopila v prenapolnjen avtobus, ni v vidnem polju. Torbe na sosednjem sedežu so kot telefon v roki način postavljanje pregrade med seboj in svetom. Ker avtobus se zdi marsikdaj neprijeten. Preveč ljudi nagnetenih na premajhno površino, držala za stoječe so pogosto vprašljivo locirana, voznik včasih vozi kot da ima izredno slab dan in si želi, da ga imajo tudi potniki. Ne poznamo ljudi okoli sebe, dotikajo se nas, gnetejo se, preblizu so. Če si najdeš dober sedež, se lahko vsaj malo sprostiš. Ta želja je razumljiva, še posebej, če te čaka daljša vožnja.
A na kar pozabljamo, je, da živimo v družbi, kjer nismo sami. Naše potrebe niso vedno najbolj pomembne v danem trenutku. Naša tesnoba ni edina, tudi ljudem okoli nas avtobusna vožnja redko predstavlja vrhunec dneva. In odgovor, da lahko ljudje prosijo, naj se jim odstopi sedež, je ne samo neprijazen, ampak predstavlja tudi pomanjkanje „opazovalskih izkušenj“. Starejši ljudje zelo redko prosijo nekoga, naj jim odstopi sedež. Ne želijo vedno sedeti, ker jih je lahko tudi strah, da ne bodo pravočasno prišli z avtobusa, ko pride na vrsto njihova postaja. So pa izjemno hvaležni, če jih mi sami vprašamo, ali se želijo usesti. To je samo nekaj stvari, ki se jih lahko naučiš z opazovanjem.
Odnos do ljudi, ki jih ne poznamo, veliko pove o nas in o družbi, katere del smo. Morda se zdi, da je pametno sebe vedno postavljati na prvo mesto, saj svet postaja vse bolj strašljiv in trd, a v resnici je ravno obratno. Svet postaja tak, ker pozabljamo na ljudi okoli sebe. Kaj lajša tesnobo? Občutek, da smo del nečesa večjega, da smo del skupine, da smo sprejeti in da smo OK. Kaj izboljšuje naše počutje? Občutek, da smo naredili nekaj dobrega, da smo nekomu pomagali, da smo bili prepoznani. Kaj bo izboljšalo naše (kolektivno) duševno zdravje? Družba, kjer ljudje lahko poskrbimo zase, a smo hkrati uvidevni in spoštljivi do potreb drugih. Kaj narediti, da pripomoremo k oblikovanju take družbe? Spoštovati napis na avtobusu, ki pravi, da odstopimo sedež tistim, ki ga bolj potrebujejo.
Avtorica: Maša Viršček, članica ekipe 10 KS
