Ugotavljam, da mi pomlad postaja čedalje ljubši letni čas.
Sprva je bila to zima, ker imam takrat rojstni dan, lahko gradim najrazličnejše snežake ter se sankam podnevi ali ponoči. Kasneje je to postalo poletje, saj je to čas dopustov in lenarjenja na plaži s knjigo v roki, medtem ko te v daljavi spremljajo pomirjajoči zvoki morja. Zdaj pa je to postala pomlad.
Na tem mestu bi lahko razglabljali na dolgo in široko o tem, ali je sploh relevantno imeti najljubši letni čas, vendar to ni bistvo mojega razmišljanja. Gre za to, da sem se v zadnjem mesecu in pol med dnevnim sanjarjenjem večkrat ujela v istih mislih: če bi se ljudje bolj zavedali okolice, bi se bolje zavedali svojega bistva. Na kratko: zakaj se ne zgledujemo po naravi?
Moje rodno mesto se pozimi ovije v plast megle in sivine, ki te lahko kaj kmalu začne dušiti in potisne v melanholijo. Je kot Mačka Režalka v zgodbi Alice in Wonderland, ki te ujame nepripravljenega in te zadrži v svojih čekanih.
V asketskih tradicijah je zima pogosto metafora za čas, ko se narava zapira sama vase, se umiri in zmanjša zunanje aktivnosti. Čas, ko bi se človek moral usmeriti v introspektivo. Logično, kajne? No, pri meni do tega še ni prišlo, saj se kljub zavedanju, da nam že narava kaže, da je to čas počitka, pogosto obremenjujem s tem, da ne naredim dovolj, da nisem produktivna, svojo utrujenost pa ignoriram in jo potlačim. Zimo tako dojemam, kot čas depresije in ne kot čas introspekcije. Modreci bi na to sigurno odkimavali in me gledali z zaskrbljenim pogledom.
Sem pa zadnjič, medtem ko sem opazovala, kako se popki na drevesu pred mojo fakulteto odpirajo, doživela tako imenovani AHA moment (tokrat sem nadgradila sem zavedanje o ciklih): da zaradi cikličnosti časa tudi ljudje prehajamo skozi različna obdobja, ki so lahko tako radostna kot neradostna; neproduktivna kot produktivna, polna ciljev ali pa stagnacije – in to je čisto ok. S tem je vse popolnoma v redu – ljudje namreč nismo roboti, temveč čuteča bitja, ki se spreminljamo, odvržemo odvečne liste, poganjamo nove in se prebujamo kot pomlad.
V bistvu bi lahko rekla, da je pomlad v meni vzbudila prebujanje in zavedanje, da sem del nečesa večjega in da so težave, ki si jih nakopljemo, le kapljica v neskončnem cikličnem morju.
…
Zaužij pomlad! Ostani v trenutku! Sprejmi se v polnosti!
Avtorica: Manca Vertačnik, članica ekipe 10 KS