Lepa reč, pred kratkim sem ugotovila, da se staram. Kar na enkrat sem navdušena, s kakšno lahkoto sesam sedežno z novim sesalcem. Zelo slovensko preverjam cene goriva, kdaj bom privarčevala tisti cent ali štiri. S prijatelji ne najdemo termina za kavo. Moji sovrstniki se poročajo in imajo baby shower-je. Zmaga, danes lahko spim do 06:00. Navdušena sem nad novimi kuponi v trgovinah. Zbiram kovance za parkirnino. Razmišljam, da bi kupila delnice. Ali je moj življenjepis dovolj prepričljiv, da se bom lahko zaposlila? Hrana v trgovini je absolutno predraga. Kako se perejo volnena oblačila? Če imam doma mleto meso, lahko naredim čufte, ampak to smo jedli že prejšnji teden. Ne bi rada šla v supernovo, ker tam prenavljajo krožišče. Kaj pa naj sploh kupim za darilo, če ne pije ne kave, ne vina? Naslednji mesec imam registracijo avta. Če odpovem tisto pijačo, bom spala 8 ur… Blablabla.
Ampak veš kaj, se mi je pa zadnjič zgodilo? Kot vsak četrtek sem imela mladinsko delavnico pred osnovno šolo in tisti dan se res nisem počutila najboljše. Že cel teden se me je nekaj lotevalo in tudi moja energija je bila že proti koncu. Razmišljala sem, kako dolg dan je za mano in katere obveznosti imam še za opraviti, preden se odpravim domov. Sploh se mi ni ljubilo izpeljati tistega dneva do konca. Skratka, lahko bi rekla, da sem bila že sita vsega in posledično tudi sitna. To mojo turobnost pa je prekinil en čudovit prizor. Videla sem punco, ki se je rolala okoli šole. Cikcak pa malo vijuganja, vzvratna vožnja, po klančini navzdol in nazaj gor, en krog, dva, tri. V meni se je naselila čista otroška radost, da bi tudi jaz. Rolala se res nisem že vsaj 10 let. Prosila sem jo, če mi posodi rolerje za en krog in kdo bi si mislil, da nogo št. 42 lahko stlačiš v obutev št. 38. Vseeno, tudi če so mi bi bili premajhni in se nisem uspela peljati, bila sem tako navdušena, ko mi je uspelo napraviti tistih nekaj bolečih korakov v rolerjih. Še vedno znam!
Ne znam opisati kakšno veselje me je preplavilo v tistem hipu, bila sem tako vesela, že samo ob pogledu na rolerje, kaj šele ko sem jih obula. Bila sem tako vesela, da sem prišla tisti dan, na tisti kraj, v tistem času. Tisti prijetni mravljinci so se mi pojavili v dlaneh in podplatih, da bi človek začel poskakovati in se smejati kolikor so pljuča zmožna. Imela sem prijeten občutek v trebuhu, rdeča lička in nasmeh čez cel obraz. Otrokom se je moja reakcija zdela nadvse zanimiva, tuje jim je bilo, da je nekaj, kar je njim vsakdanje, meni pričaralo takšno paleto občutji. Smešna se jim je zdela tudi moja prošnja in zelo jih je zabavalo moje kobacanje v premajhnih rolerjih. Pa kaj! Jaz sem neizmerno uživala, sploh ker mi je ta iskrica polepšala cel dan.
Veš kaj je sledilo? Kupila sem si rolerje! Zelo prikladno so jih imeli ravno sedaj v eni izmed »nizkocenovnih« trgovin, kot da mi je bilo usojeno. Rolerji so res krasna zadeva in kdaj sem jih nehala uporabljati? Predvsem zakaj? Ali obstaja kakšna starostna meja, ali je to samo nepisano pravilo, da so rolerji za otroke? Ampak a so res, zakaj imajo potem tudi številke za odrasle? Ali so odrasli na rolerjih čudni? Je to samo neka zaveda, za katero si pač ne vzamemo več časa?
Rolerji imajo v mojem srcu eno prav posebno mesto. Ker sem doma na vasi in ker smo imeli okoli hiše makadam, smo skupaj z mojima bratoma in sestro velikokrat »divjali« po garaži, prav z rolerji in skiroji. Seveda ni imel vsak svojega para ali vsak svojega skiroja, zato smo si stvari izmenjevali, ampak ti šment, kako nam je bilo lepo. Tisto brezskrbno otroško lovljenje, ki je mami povzročalo preglavice. Najboljši del vsega skupaj pa je bilo, da smo rolali lahko in poleti in pozimi, v dežju ali ko je pripekalo sonce. Ni bilo izgovora, da se ne bi šli igrat. Pa tudi kakšne igre smo se vse spomnili, podrobnosti sem sicer že pozabila, ampak vedno so bila stroga pravila, kaj je dovoljeno, kaj je prekršek, od katere ploščice je meja in kaj pomeni katera stena. Nora domišljija in kupica dobre volje. Najbolj beden del je bil, ko je oče naznanil, da mora avta pospraviti v garažo in da je konec naše igre. Ko smo »malce zrastli«, ni bilo več strahu oditi do šolskega igrišča, ki je bilo milijonkrat večje kot garaža, ampak vseeno doma je najlepše. Sploh tisti prehod, ko si najprej opremljen z vsemi možnimi ščitniki, ker najprej rabiš seveda nekajkrat pasti, da se naučiš, do samo obvezne čelade. Čeprav najbolj boleči so bili padci na rit, ki se jih ne da zaščititi. Zelo tvegano pa je bilo, ko sta starša bila okoli hiše in se nam ni dalo preobuvati, zato smo zelo pogumno v rolerjih korakali po makadamu in seveda, sledilo je pobiranje kamenčkov iz kolen.
Sploh ne morem doumeti, kako zelo sem pogrešala ta del sebe in da do nedavnega sploh nisem vedela zanj. No, moje razmišljanje se ni aktivno vrtelo okoli tega. S tem si postavljam vprašanje: Kaj sem še rada počela kot otrok? Kot na primer, kako zelo rada sem pekla medenjake, kako me je zanimalo delo na vrtu, da sem bila navdušena, ko smo se s sošolkami dobile v koloseju in kako zelo mi je šlo na živce pomivanje posode. Ujela sem se v ta prehiter ritem obveznosti, ki včasih od mene zahteva preveč in se mi strašno mudi, da ne bi česa zamudila. Ampak, če se staram, a to pomeni, da ne smem biti več jaz, jaz? Da bom izpadla otročja ali pa celo neprimerno »za svoja leta«? Kaj to sploh pomeni? A to pomeni, da bom čez nekaj let postala resna gospa, ki bo neprestano godrnjala in bo sama sebi največje breme?
Pa če nekako povežem to moje filozofiranje v neko celoto. Z odraščanjem se stvari spreminjajo. Spreminjamo se mi, naši interesi, okolje, želje, ambicije, praktično vse in hej! Nič ni narobe s tem. Ta pot je lahko dolga in morda tudi strašljiva, polna zmedenosti, dvoumnosti, zavajajoča in verjetno še kakšen drug pridevnik, preden se zares najdemo. Ampak, če vzamemo kot primer moje rolerje, še vedno sem jaz, jaz, spremembe niso slaba reč. Spremembe so tiste, ki nas izoblikujejo in nas popeljejo skozi mnoge preizkušnje v življenju, da spoznamo, kdo pravzaprav smo. Tista majhna nagajiva punčka ni nehala biti del mene, samo pozabila sem na njo, ni več časa. IZGOVOR! Premalo se poudarja, da smo pravzaprav sami tisti, ki odločamo kako bomo razpolagali s časom. Koliko časa si vzamem zase in za stvari, ki me res veselijo? Opazila sem, da ko me nekdo vpraša: »Kaj pa so tvoji hobiji?«, sploh nimam odgovora, ker sem preokupirana s stvarmi, ki jih moram trenutno opraviti za doseganje daljnoročnega cilja.
Ne, odraščanje niso samo nadležne logistične in ekonomične poteze, natrpani urniki in pozabljanje otroških brezskrbnih dni. Ne me razumeti narobe, tudi to je del življenja in pomembno je, da svojo rutino prilagodimo življenjskemu obdobju v katerem se nahajamo. Soočiti se z izzivi, ki nam jih življenje prinese, je prav tako pomembno kot to, da si vzamemo čas zase in zadihamo in še posebej čudovito je, ko doživimo kakšno otroško nostalgijo, kot so na primer moji rolerji. Prav igrivost je tista, ki nas ohranja vitalne, nam daje novih energij in nas polni z radostjo, predvsem pa vrne nazaj v trenutek, ko smo lahko hvaležni za vse danosti, ki smo jih imeli in ki jih imamo.
Ob zaključku te misli, bi te rada povabila, da pomisliš, kaj pa tebi vzbudi iskrice? Kdaj je bil nazadnje takšen »rolerji« moment zate? Podoživi ga ponovno s tistimi, ki so ga soustvarjali in tudi njim prebudi to iskrico sreče. Kot velja zelo moder rek, žalost se deli, sreča se množi. Kakorkoli v četrtek na delavnico prinesem rolerje!
Avtorica: Ana Pokovec, članica ekipe 10 KS
