Najprej bi rada podelila moj namen pri pisanju tegale članka. Želim si deliti iz srca, iskreno in v najvišje dobro vseh in vsega. Upam, da si vsak, ki se sreča s tem člankom, vzame čas in se tudi sam poveže s svojim srcem ob branju. Besede imajo lahko vedno več pomenov in prepričana sem, da je lahko vsak stavek razumljen malo drugače. Resnično si tega tudi želim – da vsak doživi prebrane besede na svoj način, kateremu zaupa.
Sama se v zadnjem času veliko srečujem z omenjenim “trojnim S-om”. V resnici veliko reflektiram in se spreminjam na teh področjih že zadnjih nekaj let. Zima, ki je trenutno na obisku pri nas, je popoln čas za refleksijo. V resnici se refleksija v tem času zgodi kar sama od sebe, če smo v stiku sami s sabo in s tem z naravo. To je obdobje, v katerem se vse upočasni in v katerem se posvečamo sebi in bližnjim. Čas teme, čas, ki ga preživljamo v notranjosti.
Temo lahko dojemamo kot nekaj zares čudovitega ali pa nekaj neprijetnega, strašnega. Obe izkušnji sta popolnoma sprejemljivi. Probajmo ju torej razumeti malo bolje. Najprej torej tema kot nekaj strašnega. To je kar pogosta izkušnja in tudi povsem naravna. Osebno jo razumem kot nekaj, kar nam služi pri preživetju, nekaj nagonskega. Zveni precej preprosto: tema = nevarnost. V temi težje zaznamo, da se morda v bližini nahaja nevarnost, torej nam je svetloba naravno bližje in se ob njej počutimo varneje. Tema ni nujno povezana z nočjo ali absenco svetlobe, lahko je tudi notranja izkušnja. Občutek izgubljenosti, nevednosti. Srečanje z vprašanjem: “Kaj pa zdaj?”.
Sedaj pa meni osebno ljubši in bližji pogled. Temo, praznino, nič in hkrati vse jaz doživljam kot izvor vsega, kar poznamo, in tudi vsega, česar ne. Začnimo pri maternici. Temačen prostor v notranjosti ženskega telesa. Močno nerazumljen in neraziskan, ker za razumevanje tega čudovitega sveta ne potrebujemo toliko pripomočkov, grafov in raziskav, kot pa stik in poznavanje lastnega telesa. V tem posebnem organu, v temi in neznanem, se iz majhne celice razvije otrok. Kaj je mogočnejšega od tega? No, tako jaz razumem temo. Neznano, nekaj, česar ne moremo kontrolirati ali predvidevati, nekaj, kar nas malo straši … je v resnici lahko plodna prst, v kateri se nahaja neskončen potencial za nastanek prav česarkoli. Za to, da si malo olajšamo celotno izkušnjo, pa se je potrebno naučiti zaupanja in sprejemanja. Skozi več srečanj s temo, včasih celo smrtjo, lahko dojamemo, da se iz tega vedno rodi nekaj novega, nekaj čudovitega, ne pa nujno prijetnega. Vsak izmed nas se je že in se še bo srečal s kako težko izkušnjo, saj so te ravno toliko pomembne kot vse lahke in prijetne.
S čim se pa ti srečuješ v zadnjem času? Te prebrano nagovarja ali ti je bolj tuje?
Sedaj pa pojdiva nazaj na naš trojni S. To je področje, o katerem je že vsak nekaj slišal. Pravzaprav se v zadnjem času res veliko govori o tem, le malo pa se zares ve in razume. S tem želim povedati, da je redko kdo resnično zadovoljen na področju samopodobe, samozavesti in samospoštovanja, ne glede na to, koliko je o tem že slišal. Pa vendar je ravnovesje v teh svetovih zelo pomembno za naše dobrobitje.
Najprej bi rada na kratko opisala, kako razumem vse tri pojme, tebe pa vabim, da tudi sam/a raziščeš kaj pomenijo tebi. Lahko si vzameš trenutek in razmisliš, začutiš, preden se sploh lotiš naslednjih odstavkov.
Samopodoba je zame to, kako posameznik vidi samega sebe. Kako bi sam sebe opisal? Kakšne so moje lastnosti? Velikokrat je podoba, katero vidimo zgrajena na podlagi tega, kako so nas na neki točki doživeli drugi. Morda je z nami ostal komentar mame v otroštvu o naši neorganiziranosti, ali pa njen kompliment našim risarskim sposobnostim. Sedaj pa zelo mogoče še vedno verjamemo, da sta neorganiziranost in dobre risarske sposobnosti dve naši lastnosti. Seveda je to zgolj zelo splošen primer, lahko pa bi se v to veliko bolj poglobili. Mnogokrat se v našo podzavest vsidrajo predvsem negativni komentarji drugih ljudi. Ali je ta podoba, ki jo ustvarimo na podlagi naših opazkov in izpričanih doživljanj drugih zares približek realnosti? No, to ni spet tako pomembno, vseeno pa morda nekaj vredno razmisleka. Na splošno se mi zdi, da je samopodoba zelo pomembna reč, saj resnično oblikuje našo realnost. Vse namreč nekako sfiltriramo skozi to našo predstavo, poleg tega pa smo v pričakovanju, da se bodo stvari zgodile na določen način in s tem omejujemo neskončno obširnost vesolja in možnost, da se zgodi najbolj nepričakovano.
Zdaj pa samozavest. Opisala bi jo, kot način, na katerega zavzemamo prostor. Ali se med drugimi ljudmi potuhnemo, skrijemo ali brez problema smo to, kar smo? Nas je strah biti videni, opaženi ali s tem nimamo težav? Ali sami sebe sprejemamo in vidimo lastno vrednost ali iščemo potrditev pri drugih ljudeh? Osebno se včasih počutim, kot, da bi se rada skrila. Ne želim, da me drugi vidijo v ranljivem stanju. To je ena glavnih niti v mojem življenju. Vzorec, ki se ponavlja – izolacija, kadar se počutim krhko. Ko pa mislim, da imam vse pod kontrolo in, da mi gre v trenutku “dobro”, sem brez problema med ljudmi. V zadnjem času sem opazila, da je ta želja po umiku od ljudi še bolj prisotna, kadar nimam jasne slike o lastni identiteti. Lahko bi celo rekli samopodobi. Očitno sta si ti dve temi, samozavest in samopodoba, precej blizu. Vseeno pa si nekako ne želim imeti začrtanega “boksa”, v katerega sama sebe spravim. Čeprav mi to daje nekakšen občutek varnosti in vrednosti, se počutim mnogo bolje svobodna. Brez omejevanj na določen način bitja. Morda sem danes prijazna, zabavna in polna energije, jutri pa bom čisto nasprotje tega. Vedno bolj, ko to sprejemam, vedno bolj sem obkrožena z ljudmi, ki me sprejemajo v vsem kar sem. S katerimi mi ni potrebno skrivat nobenega dela sebe. Najpomembnejše pa je, da sama sprejemam prav vsak delec. To je najbrž vseživljenski proces.
In navsezadnje – samospoštovanje. V moji izkušnji lahko vidim, koliko se zares spoštujem skozi to, kako skrbim zase. Ali poznam svoje meje in jih znam skomunicirati? Ali se dovolj gibam in jem zdravo? Si vzamem dovolj časa zase, dovolj počitka? Seveda smo si vsi različni in potrebujemo povsem drugačno oskrbo. Prvi korak je to, da sploh vemo, kaj potrebujemo za dobro počutje in zdravje. Kaj za nas sploh je zdravje? S tem pa se spet pojavi modra nit med vsemi tremi pojmi – dobro poznavanje sebe. Resničnega sebe. Ne vseh naših mnenj, ki smo jih čez življenje ponotranjili, temveč naše resnice. Kako mi doživljamo sebe in svet? Kaj cenimo, kaj so naše prioritete? In ali jih zares prioritiziramo(spet, samospoštovanje).
Kako torej do ravnovesja na teh področjih? Prav popolnoma iskreno – ne bom ti govorila o treh ali petih korakih do zdrave samopodobe, samozavesti in samospoštovanja, saj je stvar mnogo bolj kompleksna in preobširna, da bi ti lahko v kratkem članku povedala recept do popolnega odnosa s samim sabo. No, v resnici ti tega tako ali tako ne bi mogla povedati, saj je to skorajda nemogoče. Cel smisel našega življenja je namreč, da se učimo in ne, da dosežemo neko izmišljeno stanje popolnosti. Z drugimi besedami – tu smo, da izkusimo pot in ne samo cilja. V današnjem svetu to hitro pozabimo in preživimo večino svojega življenja v lovljenju nekega cilja ali pa sanjarjenju o njem. Ko in če ta cilj dosežemo, pa ga občutimo morda le za trenutek, potem pa že hitimo naprej do naslednjega. Ne morem ti torej povedati recepta za popolno notranje ravnovesje. Lahko pa te spomnim, da je smisel življenja živeti. Živeti tukaj in zdaj, v čemerkoli pač že je pred nami. S tem, da se tega zavemo in morda to celo sprejmemo, smo že na precej dobri poti do notranjega ter tudi zunanjega ravnovesja. Če pa smo za to še hvaležni, je lahko naš čas tu resnično čudovit.
Pomembno je, da znamo biti sami s sabo nežni. Vsem nam je jasno, da je stres povzročitelj bolezni, včasih celo smrti, kar je precejšen “big deal”. Obnašamo pa se, kot da sta počitek in nežnost šibkost, greh, nekaj skoraj prepovedanega, dobrodošlega le v redkih in omejenih situacijah. Res upam, da izkoristimo te praznike in zimo, da si resnično spočijemo in v svoje dni počasi, počasi vnesemo več nežnosti in sprejemanja samih sebe. Vedno si lahko vzameš pet, deset minut. Neverjetno je kakšen učinek lahko ima že samo minuta.
Lepe praznike ti želim,
Nika, nova članica ekipe 10 KS
