A ni to prav neverjetno, kako so nekateri ljudje rojeni s samozavestjo, samospoštovanjem in dobro samopodobo, medtem ko pa nekateri nenehno garamo na teh področjih? Nekaj je že na tem, da se rodimo z drugačnimi nastavki, velik del pa je potem na okolju, v katerem se razvijamo, ali se bodo te nastavki razvili v svojem polnem potencialu. Ker sem sama zelo vizualni tip, bom s teboj spet delila neko anekdoto, da si morda lažje predstavljaš, kako recipročni so ti procesi na razvoj zgoraj omenjenih S-sov;
Kar nekaj časa sem verjela, da sem jaz pač tiha, sramežljiva in zelo nesigurna punca, ki ji pač vse te socialne veščine ne gredo od rok in da bo pač vedno tako, ker svet je zunaj grd in nevaren, kar je prevelik zalogaj zame. Verjela sem tudi, da rabim samo pravo družbo, da premagam ta strah pred svetom, da ne bom sama v tem in da se bodo moje težave razblinile in verjela sem tudi, da je meni čisto v redu tako kot je, da sem nekje v ozadju, neopažena in nepomembna (ker to tudi sem?). Noooo, da te razočaram, se ta film ni odvil po pričakovanem kopitu. Od kod sploh to prepričanje?
V najstniških letih sem se spopadala z močno tesnobo, kadarkoli sem prišla v nov krog ljudi, so se mi vrtela vprašanja; kaj si bodo mislili o meni, pa da se ne bom osmešila, pa da ne bom kaj neumnega bleknila … vedno sem se počutila, da se moram dokazati, da lahko »pripadam«. Vedno sem se znašla v krogu ljudi, kjer nisem bila jaz jaz, samo obstajala sem v njihovi senci in meni se je to zdelo zadosti, vsaj nisem sama. Moja mati pa se je vedno jezila, kako mi to uspe, da si vedno najdem nekoga, ki me tlači dol, ki izkorišča mojo dobrosrčnost in me vrti okoli prsta. Oh, kako mi je šlo to na živce, da je mami vedno imela prav, kadar je rekla, da tako imenovani prijatelji, niso zares prijatelji. Spomnim se enega večera, ko sem bila spet poklapana, ker sem bila znova razočarana nad nekom, za katerega sem mislila, da mu je mar zame. Sedela sem zunaj na stopnicah in srkala pivo, da bi malo utopila solze, pa me je pri tem zmotila mami, ki se je usedla poleg in mi rekla: »A se spomniš ti tiste 5-letne Ane, ki ni nikomur pustila, da bi jo »komandiral«? Tista Ana se je vedno znala postaviti zase in je tudi mene veliko naučila, kaj je zares pomembno«.
Jaz, da sem se znala postaviti zase? Da mi je bilo vseeno kaj si drugi mislijo o meni? Slišalo se je privlečeno za lase, ampak, ko sva z mami skupaj obujali spomine, so se mi res priklicali tisti spomini, ko sem neustrašno šla proti svetu, pa čeprav sem imela samo 5 let. Spomnim se tudi, kdaj je začel ugašati ta moj plamen; ko sem vstopila v prvi razred. Mogoče sem samo jaz tako občutljiva, mogoče ni bila prava družba, ampak takrat sem bila prvič soočena s pravili igre, kakšna moram biti, da ne bom čudna, izpostavljena, zasmehovana in to se je z leti samo kopičilo in kopičilo, dokler se pod preprogo ni nabrala cela gora svinarije, pred katero si nisem mogla več zatiskati oči. Noro, mar ne? Kako ti dejanja kar enih brezveznih ljudi posipajo trnje na tej tvoji življenjski poti. Kako besede teh kar enih brezveznih ljudeh pustijo rane; pa oni sploh vejo za to? Verjetno ne in nekako nima smisla o tem premljevati. Dejstvo je, da se naša identiteta jaza razvije v odnosu z drugimi. Drugi mi sporočajo povratno informacijo, kako me doživljajo in to integriram v podobo same sebe. Škoda, da mi nekdo ni prej povedal, da ljudje lažejo, da so ljudje tudi »žleht« in da besede drugih ne odražajo mene (vsaj ne besede kar enih brezveznih ljudi).
Kaj sem želela povedati s to anekdoto? Da sem jaz najboljša in da je vse mogoče premagati in blablabla? Niti slučajno. Razumem pa, kako težko je, če ne verjameš sam vase in vem, kako težko je, če imaš ob sebi ljudi, ki te tlačijo dol, ker so sami vase nesigurni. Danes sem stara 25 let, 20 let sem rabila, da sem našla tisto borbeno Ano, ki se nikoli ni bala povedati svojega mnenja, ki se ni bala biti to kar je, ki se je sprejemala točno takšno kot je. 20 let sem dopustila, da sem se marinirala v nekem sramu, strahu, v neki bojazni in najbolj smešno je, da nič od tega ni bilo moje; mimogrede pobiramo tegobe drugih ljudi in se to lepi na nas, dokler nas ta nesnaga popolnoma ne prekrije in se potem vprašaš konec dneva: »Kdo sploh sem jaz?«. Dejstvo je, da brez vseh teh izkušenj, danes ne bi bila takšna kot sem, po drugi strani se mi pa včasih zdi neumno, da je bilo potrebno iti po najbolj zafrknjeni poti, da sem prišla do tega spoznanja. Priznam, še vedno se učim nekaterih stvari in verjetno se bom še kar lep čas učila, da bom 100% okej v svoji koži, ampak hej, korak za korakom se daleč pride.
Pa še zaključna misel; vsak je svoje sreče kovač in ne dovoli, da drugi kujejo tvojo samozavest, tvojo samopodobo in tvoje samospoštovanje. To kar si ti, je zagotovo vedno pravilno, s tem ne moreš zgrešiti in močno upam in si želim, da imaš ob sebi ljudi, ki jih to navdušuje in polni. Upam, da se kaj objameš in samo si poveš kako neizmerno se imaš rad_a.
Pa do naslednjič,
xoxo Ana, članica projektne ekipe 10 KS
