Naj te popeljem skozi uvod
Živjo. Danes bi rada pisala o preformansu, o pretvarjanju, nastopanju za občinstvo. Govorim o obnašanju in načinu obstoja, ki ni pristno, ni naravno, temeveč je prilagojeno nekomu, ki te opazuje. Ta opazovalec je v tem kontekstu lahko družba, ki ves čas odobrava ali pa pač ne, kdo si v vsakem trenutku. Kako se obnašaš, kako se oblačiš, kako izgledaš, s kom se družiš in podobno.
Na drugi strani tega igranja pa je pristnost. Način bitja, ki nam je naraven. Način bitja, brez vsakršnega pretvarjanja. Način, ki je resničen.
Konkretno v mojem življenju
Opazila sem namreč, da nekako letam med tema dvema stranema – med tem, da res živim življenje tako, kot si ga želim – povem svoje mnenje tako kot je, brez prilagajanja, in pa tem, da se raje potuhnem, ko vem, da moje mnenje najbrž ne bo sprejeto, morda celo ne bo slišano.
Ko svoje mnenje iskreno izrazim in sem taka kot pač sem, se mi zdi, da je ljudem okrog mene tudi bolj jasno kdo sem v resnici. To pomeni, da bolj privlačim ljudi s podobnimi mnenji, aspiracijami in vrednotami, odbijam pa tiste, katerim moje misli in občutja niso blizu in jih ne morejo sprejeti.
Sprejemanje
To me pripelje do naslednje pomembne točke – sprejemanja. Sama sem velikokrat imela težave in moram reči, da jih še kdaj imam, s sprejemanjem nasprotnega mnenja. Včasih, ko mi je nekdo nasprotoval na področju, kjer sem bila do teme res strastna in prepričana, je v meni zavrelo. Nisem se mogla normalno pogovarjati z osebo, pogovor je postal bitka in dokazovanje svojega pogleda na situacijo.
To se mi je dogajalo predvsem na področjih kjer je bila prisotna neka bolečina ali krivica. Konkretnejši primer bi bil zame takrat naprimer sam obstoj vojne, katero sem vedno videla kot najbolj nesmiselno stvar, ki nažalost obstaja v našem svetu. Morda je točno ta nesposobnost sprejemanja nasprotnega vpogleda, mnenja ali občutja neke ranljive teme lahko temelj svetovnih nesporazumov, ki kasneje lahko eskalirajo do vojn. Mogoče so vojne še daleč od samega nesporazuma, ampak sama razcepljenost sveta na ta in drugi svet, jaz in oni itd. morebitno izhaja iz strahu, iz strahu pred tem naprimer, da ti nekdo lahko povsem spremeni pogled na življenje, način življenja, kar nam je seveda lahko strašljivo.
Kaj pa bi se zgodilo, če bi razširili svoje zmožnosti sprejemanja? Kakšen bi bil lahko svet, če bi vsak lahko iskreno bil to kar zares je?
Že zelo dolgo v družbi obstajajo pravila, okvirji, ne samo na področju obnašanja, ki nam določajo potek življenja, povejo kdo smo in kakšne so naše zmožnosti. Ta naj bi obstajala za varnost in urejenost družbe, pa je temu res tako? Oziroma ali je to res najboljši način?
Živeti v večjem sožitju, prijaznost do sočloveka
V veliko različnih kulturah po svetu ta postrojenost v družbi ni obstajala pred kolonializmom, v redkih še vedno ne obstaja, pa ljudje pogosto živijo v veliko večji medsebojni povezanosti, spoštovanju in sožitju, kot je to pri nas.
In ne samo med ljudmi, med vsemi živimi bitji. Morda ravno zaradi višje sposobnosti sprejemanja. Zato, ker se zavedajo, da so med seboj povezani in, ker je to v resnici nujno za njihovo preživetje. Kot je pomembno tudi za naše. Morda ne ravno za preživetje, ampak za dobro počutje in resnično dobro, kvalitetno življensko izkušnjo pa že. Drug drugega potrebujemo.
Tehnologija in hiter današnji svet nas vse bolj potiska v indivdualnost, pa je to res najboljše, kar obstaja? Je moderen, razvit človek res tako moder, kot sam sebi pravi? Kaj pa vem, še boljše vprašanje bi bilo morda, če je ta resnično srečen in zdrav.
Moj zaključek je, da nas vse iskreno vabim k temu, da v svojih krogih postanemo vsaj kanček bolj odprti, sprejemajoči, tolerantni. Da sprejemamo ljudi za ljudi, pa čeprav imajo morda popolnoma nasprotno mnenje. Čeprav imajo morda celo resnično sporno mnenje. Da vseeno poskusimo lepo govoriti z osebo in ji spoštljivo in prijazno pokazati drug vpogled. Spoznati od kod sploh izvira to njihovo mnenje.
Pomagajmo si med seboj, bodimo bolj sočutni drug do drugega. Morda sprememba ne bo nujno prišla tako, kot smo to spoznali v zgodovinskih knjigah, ampak veliko bolj nežno. Vsak izmed nas gradi našo skupno realnost. Vsak jo lahko torej tudi sam spreminja, postopoma, z razumevanjem in sočutjem do sočloveka. S poslušanjem, za začetek.
Z ljubeznijo in spoštovanjem,
Nika, članica ekipe 10 KS
