Nesrečno vprašanje, na katerega naletim skoraj vedno, ko se kje predstavljam – pa naj gre za poslovni intervju ali naključni zmenek. To vprašanje me vedno zmede, saj je tako zelo splošno, da hkrati ponuja svet različnih odgovorov in pa – ničesar. Kaj več o meni pa naj povem? Zdi se mi, da za tem vprašanjem stoji nekaj drugega, neko drugo vprašanje v smislu »S čim na tebi se lahko JAZ povežem?« oziroma »Česa na tebi ne bom maral/a?«.
Prihaja torej iz želje poslušalca, da vzpostavi povezavo z menoj ter da si ustvari sliko o meni. Zato je odgovor na to vprašanje zame težek izziv; naj povem stvari, ki so na meni všeč meni (»Jaaa, veste, rada nosim barvaste spodnje gatke s kužki in pingvinčki.«) ali naj poskušam ustreči temu, kar si želiš slišati ti (»Sem odgovorna, radovedna, pridna in odprta oseba, res.«)?
V marketingu velja zlato pravilo 70/30. To pomeni, da ko nekaj oglašuješ, naj bi namenil trideset odstotkov pozornosti izdelku, sedemdeset odstotkov pa kupcu in koristi, ki jo izdelek prinaša njemu. Ko predstavljamo sebe – pa naj bo to na poslovnem razgovoru za službo, na motivacijskem pismu, na življenjepisu, ali kjerkoli sebe podajamo nekomu drugemu in hkrati od njega nekaj želimo, postanemo mi sami izdelek, ki ga poskušamo prodati. Eno glavnih vprašanj, na katero poskušamo odgovoriti v motivacijskem pismu, je ponavadi na primer ‘Zakaj ravno jaz?’, s katerim izpraševalca poskušamo prepričati, da smo zanj boljša odločitev kot ostali kandidati. Ali tudi v takem primeru uporabimo pravilo 70/30? Kje je meja med ohranitvijo lastne identitete in tem, kar si potencialni delodajalec želi od nas – to je vprašanje, ki si ga sama zastavljam že nekaj časa. Poglejmo si dva primera na to temo iz mojih izkušenj.
Ko sem šest let nazaj prvič začela delovati kot prostovoljka v mladinski organizaciji, sem naenkrat ugotovila, kako nerodno je imeti za svoj e-mail naslov ‘zenayin@gmail.com’, ali pa ga črkovati delavki v vpisni pisarni fakultete. (Ta e-mail izhaja še iz mojih forumskih dni na internetu, ko je na webu obstajalo pravilo, da se svojih osebnih podatkov ne razkrije za nič na svetu – kar si je v dobi Facebooka skoraj težko predstavljati, ha?) Ko so mi ljudje začeli pošiljati čudne poglede, sem ugotovila, da si na podlagi takih malenkosti ljudje o sočloveku ustvarijo mnenje (pa na podlagi tega, kako smo oblečeni, ali imamo piercinge ali tatuje, štumfe, ki se ne ujemajo med seboj, majico s sloganom, ipd. – ampak kaj več o tem v kakšnem drugem blogu).
Toda ko sem bila soočena s tem, da bi bilo bolj korektno imeti drug e-mail naslov, sem se zavestno odločila, da tega nočem. Prvič, moja odločitev je delno posledica lastne lenobe oziroma odločitve za ‘manjše zlo’, ker mi manj tegob povzroča nerodnost črkovanja mojega e-maila tujcem kot sprememba naslova. Drugič, ta e-mail naslov je del moje identitete, moje zgodovine. Na kratko, všeč mi je. Zaman se mi zdi, da bi morala povesiti glavo in nekaj spremeniti zato, ker zbuja čudne poglede pri drugih – pa saj nobemenu ne škodujem, torej ni s tem nič narobe. Mogoče se ne znam dobro prodajati.
Poglejmo drug primer. Delam za organizacijo, ki je znana po tem, da med drugim organiziramo žurke za mednarodne študente. Toda poleg žurk je za nas pomembnih veliko drugih stvari – v mednarodnem mladinsko-političnem prostoru sodelujemo z Evropsko Komisijo, imamo pisarno v Bruslju in se udeležujemo konferenc in dogodkov na ‘visoki’ politični ravni ter lobiramo za mobilnost mladih. Ko je trenutni predsednik organizacije kandidiral za pozicijo predsednika, se je pomembnosti svoje predstavitve v takem prostoru, ter naše zloglasnosti kot organizacije ‘žurerjev’ zelo zavedal. Tega se je zavedal do te mere, da je ob svoji zmagi iz osebnega Facebook profila izbrisal več kot tisoč slik, ki se mu za to pozicijo niso zdele primerne (ter začel nositi suknjič). Lahko bi rekli, da je poskušal ustvariti drugačno sliko sebe. Oziroma, da se je znal dobro prodajati. 70/30.
Kje je meja med tem, da se prikazujemo take, kot nas želijo videti drugi, in med tem, da ohranjamo svojo identiteto, se na koncu vsak posameznik odloča sam v vsaki dani situaciji. Sama se držim pravila, da se nikoli ne pretvarjam, da sem nekaj, kar nisem – po drugi strani pa svojo ‘čudaškost’ ljudem predstavljam po kapljicah, korak za korakom.
Da se slučajno ne prestrašijo.
