Knjiga Johna Haidta The Anxious Generation: How the Great Rewiring of Childhood is Causing an Epidemic of Mental Illness (1) govori o tem, kako sta porast rabe pametnih telefonov in družbenih medijev korenito preoblikovala marsikatere družbe. Govori o nenadnem porastu duševnih bolezni med mladimi, ki se je glede na podatke začel nekje med letoma 2010 in 2012. Precej vidno v porastu sta depresija in tesnoba (anksioznost), katerih porast je skupaj s samopoškodovanjem mogoče opaziti v t.i. jedrnih državah anglosfere (ZDA, Velika Britanija, Kanada, Nova Zelandija in Avstralija) (2) in tudi številnih evropskih državah. Podatki kažejo, da je generacija Z (rojeni med 1995-2012) najbolj prizadeta, čeprav je porast opazen tudi pri milenijcih (rojeni med 1981-1995).
V Sloveniji se prav tako vedno več govori o porastu duševnih težav med mladimi. Glede na mednarodno raziskavo o razširjenosti velike depresivne motnje (2019) (3) je ta pri nas sicer najpogostejša med starejšimi od 75 let, vendar pa hkrati izstopajo tudi ženske, stare med 15 in 24 let. Leta 2022 izvedena raziskava kaže pomemben padec zadovoljstva za življenjem od 11. do 17. leta, še posebej pa je ta padec viden pri ženskah (pri 11. letih razlik med spoloma še ni) (3). Veliko razlag za trenutno stanje se nanaša na pandemijo, ko je bilo druženje v živo omejeno oz. celo prepovedano, šola pa je potekala na daljavo. Ukrepi med pandemijo so vsekakor dodali svoj delež k tej problematiki, vendar pa se je delež duševnih težav med mladimi povečeval že pred pandemijo.
Hadit kot glavnega krivca izpostavlja pametne telefone in družbena omrežja. Čeprav je vzrokov več, med drugim se tema duševnega zdravja počasi detabuizira, kar pripomore tudi k temu, da se o depresiji, tesnobi in podobnih problemih več pogovarjamo, vztrajno dokazuje, da je problem v tem, smo preveč zaščitili otroke v resničnem svetu, medtem ko smo jih premalo zaščitili v virtualnem svetu. Otroci vse prekmalu dobivajo dostop do neomejenih možnosti interneta in prekmalu v roke dobijo svoj prvi pametni telefon. Čeprav naj bi bila problematična uporaba socialnih omrežij pri mladostnikih zaznana nekje pri slabi desetini le-teh, so njihovi (negativni) učinki veliko širši.
Eden izmed (negativnih) učinkov je, da se imamo kar naenkrat možnost primerjati s komerkoli na svetu. Družbena omrežja nam omogočajo, da na njih predstavimo le všečno in filtrirano verzijo sebe, ki ustvarja iluzijo popolnosti in popolnega življenja, popolnega telesa in popolnih odnosov. Temu smo izpostavljeni tako pogosto (za kar poskrbijo algoritmi in marketinško naravnane platforme), da začnemo verjeti, da je digitalno bolj realno od realnosti same. Mladi, ki so se v tak svet rodili, so temu še toliko bolj izpostavljeni.
Kaj lahko v zvezi s tem sploh naredimo? Že pred pojavom pametnih telefonom in družbenih omrežij je bila pomembnost trdne socialne mreže jasna. Imeti okoli sebe ljudi, ki jim lahko zaupaš in na katere se lahko obrneš za podporo, je eden izmed ključnih dejavnikov za ohranjanje dobrega (duševnega) zdravja. Pametni telefoni ne smejo nadomestiti interakcij v živo. Internet ne sme nadomestiti življenjskih izkušenj, pridobljenih na igrišču. Algoritmi ne smejo določati naših interesov in oblikovati naše samopodobe. A kako to doseči? Haidt poda nekaj smernic, ki jih kot družba moramo usvojiti, med drugim, da se otrokom ne daje pametnega telefona vsaj do srednje šole. A to je veliko lažje storiti, če to počnejo tudi preostali starši. Na kratko to pomeni, da čeprav se duševne težave pogosto opisujejo skozi prizmo pomoči posamezniku, ki se z njimi sooča (psihoterapija, svetovanje ipd.), so v resnici družben problem. In kot družba se moramo začeti resneje pogovarjati o tem, kako digitalizacija osebnih odnosov vodi v ustvarjanje tesnobnih in depresivnih ljudi.
Avtorica: Maša Viršček, članica ekipe 10 KS
(1) https://jonathanhaidt.com/anxious-generation/
(2) https://www.afterbabel.com/p/international-mental-illness-part-one
(3) https://nijz.si/wp-content/uploads/2023/12/publikacija_kazalniki_dusevnega_zdravja_splet.pdf
