Prisrčen pozdrav vsem, ki to berete. Sem Ana, stara 26 let in se mi zdi, da sem v teh 20-ih nekako v temu obdobju, ko me nihče ne jemlje preveč resno. Ali sem »prestara«, da bi razumela najstnike, ker sem živela v čisto drugi atmosferi, študentje s faksa mi očitajo, da sem preveč ambiciozna in ljudem z družinam se zdim premalo resna. Že skoraj eno leto sem redno zaposlena, vmes sem zamenjala službo in popoldan še študiram (letos kar dva študija). Nekako se zdi, da si vedno preveč nabijem na glavo, premalo pa razmišljam o prihodnosti, o družini, o otrocih, o tem kdo hočem postati.
To vprašanje kdo želim postati, je kar zapleteno, imam neko vizijo, ampak se zavedam, da včasih se zgodi življenje in da ne gre vse po načrtu. Če ni bilo jasno iz uvoda, se precej obremenjujem z mnenjem iz zunanje okolice, še bolj se žrem, ko tovrstne opazke pridejo s strani ljudi, ki me sploh ne poznajo. Biti nesamozavesten je vedno velik izziv, ker se zdi, da vedno drugi narekujejo tvoj potek življenja. Kako se predstaviti drugim, ali je to samo neko igranje, biti pristna jaz? Naj povem naglas, kar mi leži na duši in s tem tvegam grde poglede, zbadanja in poniževanje? Pridige, nasveti, usmeritve, skoraj eno in isto, ampak še vedno enako boleče. Kdo pa meni prisluhne? Kdo dejansko posluša, kaj si jaz želim, kaj jaz hočem, k čemu stremim? Precej zafrknjena zadeva, ker ne spadam v noben kalup, ki ga je družba že izdolbla zame.
Biti prepuščen samemu sebi je strašljivo, še bolj strašljivo je, ko ne dobiš nobene povratne informacije, pa tudi ko jo, ti ni po godu. Pravzaprav, gre za igro preživetja, ali boš naredil tako da boš všečen, ali pa po svoje in s tem »razočaral« druge. Jaz se predvsem bojujem s tem, da dobivam mnogotere informacije, kaj naj naredim s svojim življenjem, ampak mi rezultat ni všeč. Biti drzen, biti samosvoj, tvegati, to so nekateri pojmi, o katerih si nisem upala niti sanjati še leto nazaj. Ampak je težko. Težko je zaupati samemu sebi, če nimaš ob tem nobene podpore in nikoli nisi verjel, da to kar ti misliš, je tudi perspektivno.
Morda brcaš v temo, morda je točno to, kar počneš tisto, kar te bo poneslo v zvezde, ampak tukaj se ustaviva in preveriva, ali je to nekaj kar te napolnjuje? Verjetno se sliši grozno, ampak v življenju mnogokrat skreneš s poti, si na poti, ki si mislil, da je tista prava, ampak se izkaže da ni. Vztrajati pri tem? Ja, ampak samo, če te to navdušuje z novo voljo in strastjo? Večkrat sem se znašla na razpotju, ko so mi vsi povedali, ali da je to delo brez perspektive, pretežko ali da ni dovolj plačano … Komu mar? Dokler se ti zjutraj z veseljem dvigneš s postelje in domov prideš z novo energijo. Ni vedno lahko, ampak kar šteje je to, da ne izgubiš samega sebe v procesu.
Avtorica: Ana, članica ekišpe 10 KS
