Hej!
V zadnjem mesecu je v moje življenje prišlo kar nekaj sprememb; magistrirala sem, se redno zaposlila, začela s programom izpopolnjevanja v smeri, ki me res zanima, imela sem spodletelo romanco, ki sem jo dejansko skomunicirala in enemu čudaku sem rekla, da mi ni prijetno, ko se me dotika po ramenu … same krasne stvari, ampak a ti povem, da me je vsega tega bilo zelo strah? In če bi petnajstletni Ani vse to povedala, bi verjetno rekla, da nakladam. Dejstvo je, da sem v življenju prevečkrat slišala slavni stavek: »pa kaj se sploh pritožuješ, če ti kaj ni okej, potem nekaj naredi na tem«, well … ni tako enostavno. Mislim, da je to zapisano v naši genetiki, da nas je strah marsikatere stvari, strah spregovoriti in strah dejansko narediti spremembo, ker zakaj bi nekaj spreminjal, če funkcionira? Odgovor na to je precej preprost, če se vprašaš, ali je dovolj, da samo funkcionira in kako se ti počutiš ob tem? Velikokrat premljevam situacije, ko bi lahko naredila nekaj drugače, ko bi se lahko opogumila in stopila iz svoje cone udobja, pa me je bilo preveč strah, da bi mi spodletelo, da bi se osmešila, da bi s tem koga prizadela in da bi s tem izgubila ljudi okoli sebe. Lahko sanjam o možnih izidih situacij, ki sem jih zafurala, ampak ostaja dejstvo, da nikoli ne bom vedela, kako bi bilo, če bi to in to naredila drugače. Dejstvo je tudi, da brez teh »spodrsljajev«, danes ne bi bila to, kar sem in moram ti priznati, da sem si kar všeč takšna kot sem in da to danes lahko zapišem in rečem naglas, je terjalo kar nekaj poguma, glede na to kako prestrašena sem bila nekoč nad to trditvijo, ker kaj si pa bodo ljudje mislili o meni, če rečem, rada se imam?
Ohhh, sovražim ta stavek, ampak dejansko drži, da s časom spoznaš, katere stvari so ti prioritetne; jaz sem spoznala, da zelo cenim svoje dobro počutje in ker smo socialna bitja, nam včasih ljudje postavijo pod vprašaj naše odločitve, naše želje, naše dobro počutje. Kaj lahko glede tega naredim? Ena stvar je, da smo sami odgovorni, da zaščitimo sami sebe in da ljudje ne vidijo v naše glave, da bi vedeli kaj si mislimo, zato je pomembno, da stvari, ki te motijo, živcirajo, absolutno spravljajo ob pamet, da jih poveš na glas, ubesediš, ker v odnosu sta vedno dva in sam ne moreš reševati težav. Super je, če imaš v življenju nekoga, ki mu lahko zaupaš svoje strahove, da te pri tem lahko samo posluša in ti stoji ob strani, ne potrebuješ vedno slišati rešitve, ker kaj je prav in kaj je narobe, to veš samo ti. Pa še ena stvar, strah ni noben bavbav, strah je dejansko evolucijsko zelo pomembno čustvo, ki nas opozori in obrani pred nevarnostjo, vedeti pa moreš, da večino naših strahov, ti dejansko ne more škodovati. Z majhnimi koraki se daleč pride, zato ne pričakuj, da se bo vse rešilo čez noč, čez dan, čez teden ali mesec, ker ali veš, da preden sprememba postane navada, potrebujemo kar 3 mesece, da utrdimo nove nevronske povezave, da integrirajo nekaj novega v vsakdanjo rutino??? Noro, ane.
Preden se poslovim, bi ti pa sporočila še nekaj; nobena stvar ni tako grozna, da ji ne bi bil/a kos in verjamem vate. Vem, da se v tebi skriva ta iskrica poguma, da prestopiš to prvo stopnico, ki je videti kot nemogoča ovira. Začeti je vedno najtežje, ampak hej, naj te ne bo strah, ker sem ponosna nate in verjamem, da nisem edina. Maš to!
Pa do naslednjič,
Ana Pokovec, članica ekipe 10 KS
