Ne nehamo se igrati zato, ker smo stari, pač pa postanemo stari zato, ker se ne igramo več. (Helen Hayes)
Odrasli se pogosto pozabimo igrati. Ob vseh obveznostih pozabljamo na zavedanje trenutka, na sam užitek v njem. Veliko raje kot to, premlevamo preteklost in snujemo prihodnost.
Ob dežnem nalivu redko skočimo v globoko lužo, ob sončnem dnevu, pa premalokrat pomahamo soncu. Pozabljamo na drobne radosti, na drobne elemente, s katerimi razbijamo rutino in si privabimo tisti nagajivi nasmešek na obraz.
Škoda, da smo padli v ta suhoparni svet, v katerem samo še drvimo po opravkih in ne opazimo trenutka …
Igrivost je vselej pomembna lastnost posameznika. Preko igre se najhitreje in najbolj spontano učimo novih veščin.
Ravno igra je tista pomembna razvedrilna dejavnost, ki vedno znova oplemeniti naša življenja. Je kot nekakšno tekmovanje v veščinah, spretnostih ali sposobnostih, a brez resničnih/usodnih posledic. Igra je razvojna točka, predstavlja učenje osebnih in socialnih veščin v varnem okolju, je osnovno gibalo psihičnega razvoja v zgodnjem otroštvu ter osnova za primarne oblike učenja.
Vselej je spontana, ustvarjalna aktivnost, ki jo zasledimo v različnih obdobjih človekovega življenja in ne le v otroštvu. Je osnovana na aspektih, kot so: prostovoljnost, notranja motivacija in pozitivni občutki (užitek), usmerjenost pozornosti na igralne dejavnosti in ne na cilje (rezultate), neresničnost, prikazovanju drugih ljudi, njihovih dejavnosti ali predmetov, fleksibilnost in aktivna udeležba.
Igra nam torej vrača, kar je v današnjem vetu informacij in tehnologij, izgubljeno!
Pa ti …
Se še znaš igrati?
Se še spomniš svoje najljubše igrače iz otroštva?
Obiščeš kdaj svoje starše, sorodnike in obujaš spomine na dolge ure sestavljanja lego kock, na izdelovanje pušk iz lesa ali igro tetrisa na gameboyu, pa na metanje žetonov, lov za zakladom?
Čas je, da eno ušpičiš! Eno majhno, neškodljivo …
Zavedaj se življenja, vsakega trenutka v njem in bodi hvaležen/na za to kar imaš!
Avtorica: Maja Dežman Sterle 🙂