Nimam pametnega telefona. Nikoli ga nisem imela in si ga tudi ne želim. Ne vem, če ga bom kdaj imela. Me ne zanima. Morda me bo kdaj svet prisilil v to, da si ga bom morala kupiti. V resnici je kar težko najti dober funkcionalni telefon, ki ni namenjen le starejši populaciji, in ponuja še vsaj dostojen predvajalnik glasbe poleg možnosti klicev in sporočil. Ni veliko ponudbe in tudi nisem prepričana, da bodo ti telefoni doživeli novo renesanso v duhu vinilk.
In ker je vedno več pozivov k digitalizaciji, ki se jo opeva kot že skoraj naslednjo stopnjo človeške (r)evolucije, se lahko vse preseli na digitalno. Kar lahko v neki neznano daljni prihodnosti pomeni le še digitalne denarnice. Kako naj potem po svetu hodim brez pametnega telefona? Že zdaj mnoge banke na veliko oglašujejo mobilne storitve. Uporabljam spletno banko, vendar če imam kdaj na spletu težave s plačilom, klic na številko za pomoč uporabnikom vedno znova pokaže, da svetovalci nimajo pojma, kako ti pomagati, če nimaš pametnega telefona: „Gospa, pojdite v mobilno banko in tam …“ „Nimam mobilne banke.“ „Aha …“
Moj telefon je star že več kot 10 let. Opraskan zaradi neštetih padcev po tleh, baterija nekaj nagaja, vendar deluje. Vsaka nova generacija telefonov je bolj sofisticirana, vendar tudi bolj pokvarljiva. Ponujajo vedno več, a zdržijo vedno manj. V svetu, ki poziva k trajnosti, in se hkrati bori z ukradeno pozornostjo in odtujenostjo ljudi drug od drugega, se to sliši kot slaba šala. In še vedno me prijatelji sprašujejo, kdaj si bom končno omislila pametni telefon.
Razumem prednosti pametnega telefona. V tem tesnobnem svetu ponuja olajšanje, izhod iz neugodnih situacij, ko se znajdemo sami med ljudmi, ko ne vemo, kaj bi sami s sabo. Ko nam je dolgčas, ko nas je sram. Omogoča delo od kjerkoli, če je le internetna povezava, brezplačne klice in sporočila, GPS za izgubljene in tiste, ki želijo nekaj najti. Poslušamo lahko neomejeno količino glasbe, gledamo videe na letalu, beremo e-maile v čakalnici in slikamo vsak grižljaj. Ponuja morje aplikacij, ki te opomnijo na čas za meditacijo ali pitje vode, vodijo tvoje zapiske ali finance.
Medtem pa jaz s sabo nosim časopis kot nek staromoden popotnik v času, si moram pot do neke lokacije in vozni red pogledati (in zapomniti) vnaprej, in na sprehodu ne morem „brezplačno“ klepetati s prijateljem iz tujine ali pa narediti slike sončnega zahoda. Vsekakor ima pametni telefon svoje prednosti.
Vendar bolj, ko opazujem ljudi, kako uporabljajo svoje pametne telefone, bolj se mi zdi, da jih le zelo malo zna sebi v prid izkoristiti te prednosti in ne tudi podleči pastem. Na izletu torej namesto skozi okno tvoj sopotnik strmi v neprestani tok objav na socialnih omrežij, ki se vrstijo tako hitro, da se resno sprašujem, ali objave res bere, ali kot žuželka v transu samo strmi v spreminjajoče se barve in svetlobo na zaslonu. Sopotnice iz neke druge zgodbe ne znajo več priti nazaj na izhodiščno točko v tujem mestu, ko odpove internet. Ker ni več potrebe po tem, da si zapomniš pot, če lahko računaš, da ti bo pomagal GPS. In seveda klasična zgodba iz vseh barov, kavarn in restavracij, ko ljudje, četudi v družbi, strmijo v svoje telefone.
Morda sem čudak brez pametnega telefona in morda zaradi tega lahko tudi bolje opazujem čudaškosti uporabnikov le-teh. Morda ga na želim imeti, ker se mi ni boriti z vsemi možnostmi, ki mi jih ponuja, in sami sebi dokazovati, da jih v resnici ne rabim. Nekateri si zato dovolijo le največ 5 aplikacij, ukinejo opozorila, telefon redno puščajo v drugi sobi in se zbujajo z budilko, zaslon pa naredijo črno-bel za čim manj stimulacij. Poznam tudi ljudi, ki so ugotovili, da se ne morejo boriti proti industriji, ki z uporabo zvijač in poznavanjem delovanja človeških možganov od njih zahteva vse več in več pozornosti (in denarja), in so si mir kupili s tem, da so svoj pametni telefon zamenjali za funkcionalnega.
Potem pa pridem na bus, kjer je v zadnje dele sedežev, v njihov zgornji del, vgrajena vdolbina, kamor lahko daš svoj pametni telefon, če želiš gledati videe. Fenomenalna pogruntavščina, ki pa vseeno pušča grenek priokus. Svet se vse bolj prilagaja pametnim telefonom, morda pa premalo ljudem samim.
Avtorica: Maša Viršček, članica projektne ekipe 10KS
