Poznaš osebo, ki se zdi zelo samozavestna, vendar ima o sebi slabo mnenje? Ki s svojim pristopom izraža moč, vendar ne prenese pogleda v ogledalo? Kaj pa osebo, ki pristopa sramežljivo, pogled upira v tla, vendar pa ne pusti drugim, da jo izkoriščajo? Grobo povedano ima prva oseba samozavest, a slabo samopodobo, pri drugi pa je ravno obratno.
SSKJ definira samozavest kot prepričanost o svoji sposobnosti, znanju, moči, samopodobo kot skupek predstav, mnenj, ki jih ima človek o samem sebi, zlasti glede svojih lastnosti, sposobnosti in samospoštovanje kot spoštovanje samega sebe. Terminološko so si izrazi različni, z vidika psihologije pa delujejo v prepletu. Poglejmo si ta preplet na poenostavljenem primeru:
Mateja se ne ceni. Njena slaba samopodoba se kaže skozi občutke nevrednosti. Ob pogledu v ogledalu se ji po glavi podijo misli: „Nisem dovolj dobra. Nisem vredna tiste povišice, ki si jo želim. Nisem vredna niti ljubezni, kaj imam sploh za ponuditi ljudem? Zakaj bi se družili z mano?“.
Ko zaupa te misli prijateljici ob kosilu, jo ta vpraša: „Kakšna slaščičarka si?“ Mateja po premisleku odgovori: „Dobre torte pečem. Zelo dobre. Stranke jih stalno hvalijo. Še posebej jim je všeč, ker se res potrudim vsako posamezno torto okrasiti na način, ki odseva želje in osebnost stranke. Vedno si vzamem čas, da jim prisluhnem, povprašam po njihovih željah. Tak pristop se mi je še venomer obrestoval.“ Prijateljica: „Torej bi lahko rekla, da si dobra pri svojem delu, celo zelo dobra? In da enako menijo tudi tvoje stranke?“ Mateja: „Da, dobra sem pri svojem delu. In ljudje cenijo to. Cenijo moje delo.“ Prijateljica: „Nekaj, kar cenijo tvoje stranke, cenim tudi jaz. Resnično znaš dobro poslušati.“
Mateja pride tisti dan domov z obujenim zaupanjem (samozavestjo) v svoje sposobnosti peke in krasitve tort ter komunikacije s strankami. Samozavest je občutek zaupanja v lastne sposobnosti. Prepričana je, da je dobra v tem, kar dela. Da ima znanje in da je sposobna, kar vodi v občutek moči. Čeprav sprememba občutka nevrednosti terja čas, je napravila prvi korak. Lažje se je namreč naučiti prvo verjeti v neko svojo sposobnost – da smo dobri pri košarki, matematiki, pri medosebni komunikaciji, peki tort ali izdelovanju verižic. Skozi pridobivanje samozavesti pa se potem krepi tudi samopodoba. Samopodoba je naše lastno mnenje o nas samih. Mateja se skozi zavedanje o svojih sposobnostih lahko nauči ceniti sebe, kar se na primer pokaže v tem, da se odloči zaprositi za povišico. Preko povratnih informacij, ki jih dobiva od strank, ugotovi, da ima dober razlog, da zaprosi zanjo. Preko povratne informacije prijateljice se začenja zavedati, da pravzaprav ima nekaj ponuditi tudi ljudem izven službe. Samospoštovanje se nanaša na vrednostni vidik samopodobe. Ponos ob predaji torte zadovoljni stranki vzbudi občutek, da obvlada svoje delo. Soglasja v stroki o tem, kaj je samospoštovanje, (še) ni, omenimo pa naj, da se samospoštovanje najlažje opiše kot občutek sprejetosti, ljubljenosti, lastne vrednosti – da smo v redu taki, kot smo. Zajema naše misli o samih sebi, čustva in občutke, ki se ob le-teh pojavijo, ter se kaže skozi odnos do sebe in drugih.
Včasih je težko ločiti, kaj nam pravzaprav ‘manjka’. Oseba ima lahko dobro samopodobo, a nizko samozavest, ko je potrebno stopiti pred ljudi in predstaviti npr. rezultate svojega projekta. Obenem pa je lahko visoko samozavestna pri svojem delu, ki ga obvlada. Samozavest ji torej jemlje strah pred nastopanjem. Za samozavest, samopodobo in samospoštovanje bi lahko rekli, da niso nespremenljivi atributi človeške psihe. Naše mnenje o nas samih in naših sposobnostih se spreminja. En dan se lahko počutimo na vrhu sveta, drugi dan pa stopimo pred množico radovednih poslušalcev in se kar naenkrat počutimo majhni, nesposobni in prav mogoče celo nevredni. Naslednji dan pa spet …
Torej, če pobrskaš malo po sebi – kakšna je tvoja samopodoba in samospoštovanje? Iz česa črpaš svojo samozavest? Kaj je tista stvar, ki ti jo jemlje? Si želiš na tem področju nekaj spremeniti? Kaj pa?
