Težko vprašanje? Če najdeš svoje poslanstvo in poklic že zgodaj v življenju, se zdi nepotrebno. Če pa si nekdo, ki tudi po koncu šolanja in po vrsti raznih služb, ne ve, kaj si želi, je to vprašanje prav travmatično. Nekako se nam zdi, da bi morali vedeti, kaj si želimo, vsaj nekje do konca šolanja.
Družba navidezno odobrava, da se zgodaj „najdemo“, ker nas je potem lahko umestiti, ker smo potem varno spravljeni v predalček. Starši radi vidijo, da smo našli delo, tako s solidno plačo, če v njem še uživamo, toliko bolje. Iz enakega razloga. Ker smo potem varno nekam pospravljeni, ni več treba skrbeti, ali bomo preživeli, ali bomo uspeli.
Morda se v srednji šoli zdi, da ni časa za take skrbi. Druge stvari so pomembnejše. Recimo vsaj do zadnjega letnika, ko se je treba vprašati, kam naj se vpišemo. Če imajo starši univerzitetno izobrazbo, je skoraj nepredstavljivo, da je ne bi imeli še mi. Če je nimajo, in smo mladi up, se težko upremo ponosu, da gremo prvi v družini na univerzo. Pa je nujno treba iti na univerzo oz. nadaljevati šolanje? Odgovor ni enoznačen. Lahko se nekam vpišemo samo zato, ker še ne vemo, kaj si želimo biti, in nam dodatna šolska leta dajejo upanje, da bomo to ugotovili.
Okoli mene se najde mnogo prijateljev, ki že počasi lezejo proti tridesetki, pa še vedno ne vedo, kaj si želijo postati. Dokler ne veš, kaj si želiš delati, kaj si želiš biti, si sploh zares odrasel? Vprašanje, kaj bom, ko bom velik/a je za izgubljene aktualno ne glede na starost.
Potem so tu še prijatelji, ki se sprašujejo taisto vprašanje, ker se bojijo želeti, kar si v resnici želijo. Zapleteno? Niti ne. Če si želiš početi nekaj „v čemer ni prihodnosti“, počneš vse drugo, da nekaj zaslužiš. Hkrati pa se smukaš okoli želenega, ki se sčasoma pomika v kot neuresničenih sanj.
V nevladni sektor na primer ne greš, ker si želiš tam veliko zaslužiti. Tja greš, ker te v to smer ženejo tvoje vrednote, ker si želiš pomagati, ker se ti kljub slabi plači in politikom, ki se jim zdiš odveč, še vseeno zdi vredno. Tja greš, ker v tem delu najdeš smisel. Slediš torej srcu. Ni pa vedno dobro slediti le srcu, odloči naj se tudi glava, ki prav tako po svoje presodi, ali je vredno.
Kako se torej odločiti? Počasi prebujajoče se spremembe v naravi dela, ki marsikomu naženejo strah v kosti, so za ljudi, ki „ne vedo, kaj si želijo“, pravzaprav lahko blagoslov. Ena služba za življenje nekaterim predstavlja varnost, drugim pa grozo. V času interneta in pogodb za določen čas, je večja odgovornost na nas samih. Lažje je uspeti kot podjetnik, lažje je zamenjati več različnih služb in celo karier brez sence sramu, lažje si je ustvariti svoj lasten poklic. Vse bolj se zdi, da bodo uspevali tisti, ki so samozavestni, (hitro) prilagodljivi in vztrajni ter znajo potrpeti.
Kaj bomo, ko bomo veliki? Kdo ve. Svet se lahko kaj hitro spremeni, temu pa se bodo morale prilagoditi tudi naše želje. Kako biti namreč uspešen voznik taksija v svetu samo-vozečih se avtomobilov? Kako biti uspešen kirurg v svetu robotov, ki lahko precizno natančno in varno operirajo ter se ne utrudijo? Bomo sploh lahko do upokojitve opravljali poklic, za katerega se šolamo? Vedno verjetneje se zdi, da se bomo v življenju morali večkrat ustaviti in vprašati kaj bomo, ko bomo veliki?
