Zadnje čase imam navado, da kadar sem preobremenjena, stopim pred ogledalo in si povem kakšen štos. Morda čudno, ampak po navadi vžge, da se odsev nasmeje. Še bolj čudno pa je, da sami s seboj preživimo največ časa in da ne malokrat prav sebi posvetimo najmanj pozornosti. Da je pogovor sam s seboj nekaj nenavadnega, to so »bučke«!
Iz vseh strani smo neprestano bombardirani s toliko informacijami, ki jih niti ne procesiramo in potem se od nas še pričakuje, da bomo jasno slišali svoje misli? Slišati sam od sebe kompliment ali pa vzpodbudno besedo, katera te dvigne in ti da vedeti, da ni konec sveta, je drobna malenkost, ki pa ima lahko enormne pozitivne učinke. In prav to me postavi pred vprašanje, kdaj sem se nehala poslušati?
Šola, ki naj bila idealen prostor za kalitev mladih umov, se zdi, da je to le v nekem teoretskem kontekstu, ne doseže pa realizacije. Če se vrnem v moja osnovnošolska in srednješolska leta, se jih spominjam kot brezskrbno obdobje, le svoje obveznosti je bilo potrebno opraviti, katere pa so trajale od ranega jutra do mraka. Kje je čas zame? Je to tistih 30 minut, ko si privoščim zvečer pod prijetnim tušem in umivanjem zob? Kaj bo zamujeno, če se za moment ustavim in zadiham in zakaj sem videna kot neproduktivna? Začneš se izgubljati v mislih – medtem ko počneš nekaj, že misliš kaj moraš storiti kasneje.
Poleg tega pa se zdi, da vse kar storim je zgolj povprečno, nikoli prevelik presežek ali vredno komplimenta, bolj kot ne so poudarjene napake in kritike, ki se začnejo nalagati. Je potem čudno, da se toliko mladih vleče iz enega konca na drugega kot neki zombiji? Kdo bi nas moral naučiti, da je okej reči stop in imeti čas zase – Je to šola? Mogoče starši? Ali pa bi to morali vedeti sami po sebi? Ne gre niti za to kdo, ampak zakaj je to videno kot potrata časa in kot da bomo izgubili cel svet?
»Otroštvo je najbolj pomembno obdobje, ki zaznamuje nadaljnjo življenje vsakega posameznika«, zakaj pa je potem tako natrpano, kot da tekmujemo, kdo bo prej dosegel mejo izgorelosti? »Izkoristiti vsako minuto dneva produktivno,« to absolutno podpiram, še danes pa ne razumem, kako mi v vsakdanjem življenju pomaga izračunati integral (8 – x) dx in kakšen kemijska reakcija poteka pri kisanju zelja.
Morda splošna izobrazba vselej ni tako splošna in se preveč obremenjujemo s stvarmi, »ki nam bodo mogoče prišle prav«, kot pa s tem, kaj nam bo zares prišlo prav.
Prekratek je naš utrinek, da bi pozabili na tisto kar zares šteje: NASE.
Pa ti: si danes že poskrbel-a za svoje duševno zdravje? …
Avtorica: Ana Pokovec, članica projektne ekipe 10 KS, sociologinja
