Ena najbolj nenavadnih raziskav, ki mi je pred časom prekrižala pot, je s pomočjo statistične analize prišla do zanimivih rezultatov o razlikah med frekvenco dejanskih smrti ter frekvenco poročanja o le-teh v medijih. Na žalost podatki veljajo le za ZDA, vendar so rezultati vseeno vredni razmisleka.
Shen idr. (2018) so zbrali poročila o 10 najpogostejših vzrokih smrti, zraven pa dodali še tri vzroke o katerih se pogosto poroča (umore, samomore in žrtve terorizma). V spodnjem grafu so predstavljene povprečne vrednosti (na osi Y je predstavljena normalizirana frekvenca):
• CDC: Center for Disease Control and Prevention (Center za nadzorovanje in preprečevanje
bolezni, vodi evidenco o vodilih vzrokih smrti) 1999-2016
• Google Trends (kaže pogostost iskanja specifičnih fraz, ključnih besed in tem preko Google
iskalnika, opomba: obstaja šele od l. 2004) 2004-2016
• The Guardian (podatkovna baza člankov) 1999-2016
• NYT: New York Times (podatkovna baza člankov) 1999-2016
Graf jasno pokaže, da bolezni srca niso pomembna novica, čeprav zaradi njih umre največ ljudi. Prav tako so bolezni ledvic in spodnjih dihal precej bolj smrtne, kot bi si mislili glede na medijsko izpostavljenost. Glede na dejansko smrtnost se ogromno piše o umorih in samomorih ter seveda terorizmu. Na podlagi danih podatkov lahko sklepamo, da so teroristični napadi in omembe terorizma ter teroristov glede na dejansko število žrtev močno napihnjeni. Ljudi bi, če govorimo o varnosti in škodi, veliko bolj moralo skrbeti za zdravje svojega srca.
Avtorji študije zaključijo z ugotovitvijo, da so srčne in ledvične bolezni v medijih 10-krat manj reprezentirane kot po dejanskem številu smrti, medtem ko so umori 31-krat in žrtve terorizma 3900-krat prekomerno zastopane. Podajo pa tudi svarila pred prehitro generalizacijo, ta se nanašajo na zbiranje podatkov. Ključne besede so iskali tako po naslovih kot člankih samih s pomočjo algoritma. V tem primeru obstaja možnost slabše reprezentativnosti zbranih podatkov (angleška beseda stroke ima več pomenov (slov. kap, udarec, božanje itd.), nekatere besede imajo več sopomenk kot druge – tri za heart disease, heart failure, cardiovascular disease proti dvema za Alzheimer’s in Alzheimer’s disease – besedi homicide in terrorism imata večjo možnost biti omenjeni v enem in istem članku skupaj).
Ne glede na njene omejitve, bi nam raziskava morala biti dobra iztočnica za razmislek. Zakaj se tako bojimo zapuščenega kovčka na letališču, da se mu ognemo v širokem loku, pustimo pa šefu in sodelavcem, da načenjajo naše zdravje z nenehnimi klici in sporočili izven službenega časa? Kaj nas bo verjetneje na koncu ‘ubilo’?
Seveda, strah se prodaja. In če bi naslov bil le Vprašajmo statistiko, kako boste najverjetneje umrli, koliko več ljudi bi pritegnil? Medijska pismenost je obširen pojem, v grobem pa zajema sposobnost državljana, ki mu množični mediji predstavljajo četrto vejo oblasti, s katero si pomaga pri sprejemanju družbeno-relevantnih odločitev. Da razumemo, kako medijski prispevki nastajajo, kako sami vplivamo na nastanek novic, kako se širijo informacije (in s tem tudi dezinformacije) in kakšni so načini manipulacije naslovov, napisanih le zato, da pritegnejo pozornost. Da se zavedamo vseprisotnosti medijev in njihovega vpliva na naše življenjske odločitve in način razmišljanja. Da lahko z večjo gotovostjo trdimo, da so naše misli res naše in ne le odmev.
Vir: Shen, O. (ur.) (2018). Death: Reality vs. Reported. Pridobljeno s https://owenshen24.github.io/charting-death/
