V svetu, kjer radi ponavljamo generične in poenostavljene fraze – živi se samo enkrat, bolje zdaj kot nikoli, pes, ki laja, ne grize – ste zagotovo že dobili nasvet, da je dobro obdržati otroka v sebi. In tisti, ki jim dejansko uspeva obdržati notranjega otroka živega in zdravega tudi po koncu otroštva, pogosto slišijo tudi – ampak ne, ne na tak način.
Po eni strani svet torej govori, da je treba hraniti in razvijati notranjega otroka, po drugi strani pa graja ljudi, ki jim to uspeva, češ da so neodgovorni, otročji, da rušijo uveljavljena pravila v družbi, da so čudni in nenavadni.
Otroški in otročji sta v SSKJ obravnavana kot sinonima …
• otróčji navadno v povedni rabi po govorjenju, miselnosti ali ravnanju podoben otroku: mlada je še in precej otročja / otrok je za svoja leta še otročji ni tak, kot se za njegovo starost pričakuje; ekspr. tako gledanje se nam zdi otročje nezrelo, neresno (1)
• otróški 1. ki je v zvezi z otroki 2. ekspr. ki izraža neizkušenost (2)
… a med tem, da je neko obnašanje podobno otroku ali pa nezrelo in neresno, je v resnici precej razlike.
Ljudi, ki ne izpolnjujejo svojih odgovornosti, ki prelagajo delo na druge, ki imajo izbruhe togote, ko nekaj ni po njihovo, ne moremo in ne smemo enačiti s tistimi, ki gredo na deževen dan skakati po lužah, ki se razveselijo pikapolonice, ki pristane na njihovem prstu in ki brez sramu zaplešejo, pa čeprav tvegajo, da izpadejo smešni.
Prvi so nezreli (in otročji), drugi so po otroško spontani in neobremenjeni. Marsikdaj se ta koncepta mešata in zamenjujeta, ker odrasli z dobro hranjenim notranjim otrokom rušijo nekatera rigidna in tradicionalna družbena prepričanja. Kdaj pa se pojavi tudi zavist, ko sami ne moremo preko svojih zavor, zato odklonilno gledamo na tiste, ki jim to uspeva.
Biti odrasla, zrela in odgovorna oseba z zelo živahnim notranjim otrokom pomeni bivati v dveh svetovih. Sprejeti je treba določene omejitve družbe, ki omogočajo kolikor toliko dostojno sobivanje velikega števila neznancev. Sprejeti je treba, da so nekatera pravila – kot je npr. prepoved zoper kaljenje nočnega miru ali prečkanje ceste pri zeleni luči – na mestu z razlogom, čeprav nam gredo na živce. Sprejeti je tudi treba, da nam bo v življenju kdaj bedno, da bomo morali postoriti tudi kaj, česar nočemo in se nam upira.
A hkrati se zraven pojavlja še zavedanje, da so določena družbena pravila omejujoča in zastarela, da so razigranost, humor in norčije protistrup anksioznosti, strahu in osamljenosti ter da brez prostega raziskovanja sveta in spuščanja radovednosti z verige ni napredka. Da smo najbolj ustvarjalni, ko ustvarjamo zaradi ustvarjanja samega, s popolno ignoranco do zunanjih pritiskov in pričakovanj.
Križanec odraslega in otroka lovi ravnotežje med dvema skrajnostma. Na eni strani rigidnost, kjer si ničesar ne dovolimo, kjer nas dušijo obveznosti in odgovornosti, na drugi strani tvegana in rizična vedenja, kjer se ne spoštuje pravil in dogovorov ter vlada ne-socializirano obnašanje.
V splošnem družba še vedno vidi odraščanje kot linearno premico, ki se vije le v eno smer. Si otrok, potem pa to več nisi. A to je pravzaprav zastarel pogled, ki hkrati tudi omalovažuje pozitivne plati otroškosti. Kaj ni najboljša pot za družbo in njene posameznike, da združimo pozitivne vidike odraslosti s pozitivnimi vidiki otroškosti? Da k službenemu kostimu dodamo pisane nogavice z rožnatimi slončki, da pomijemo posodo, potem pa se vržemo na kavč in skupaj z družino gledamo risanke, da počakamo na zeleno luč preden speljemo, med čakanjem pa ob prižganem radiu spontano zapojemo na ves glas?
Avtorica: Maša Viršček, članica projektne skupine 10 ključnih stvari
(1) https://fran.si/iskanje?View=1&Query=otro%C4%8Dji
(2) https://fran.si/iskanje?FilteredDictionaryIds=208&View=1&Query=otro%C5%A1ki
