„Imam problem. Stalno čekiram svoj telefon med vožnjo. In tekstam. Če zaslišim ping, moram nujno pogledati, kaj se je zgodilo, kdo mi je pisal, kaj mi je pisal … to ni varno. Rad bi nehal s tem.“ Enostavno. Ko si v avtomobilu in voziš, daj telefon na tiho in izven dosega rok. Na zadnje sedeže. V prtljažnik. Ukini vsa opozorila, še posebej zvočna. Telefon obrni z zaslonom navzdol. Itd. Itd. „Aja, hm, ne vem, no.“ Aja? Hm? Ne vem, no? Bi rad prenehal s tem početjem ali ne? „Ampak, ampak … kaj pa če … kaj pa če?“ Rešitev je enostavna in je na dlani, a se zaplete, ker pogosto ni lahka. Enostavno je morda telefon dati na tiho in izven dosega, prekleto težko je vzdržati to grozno notranjo nujno, da nekaj zamujaš, da ti je nekdo pisal in moraš nujno pogledati, kdo in kaj. To grozno stanje anksioznosti, notranje napetosti, je tisto, ki nas sili, da delujemo v nasprotju s svojimi interesi in vrednotami.
Tudi največji mojstri zanikanja, ki pravijo, da med tekstanjem seveda gledajo na cesto, da se ne morejo zaleteti, ker vedo, kaj počnejo, ne morejo preglasiti resnice, da nam uporaba telefona med vožnjo krati pozornost in spravlja tako nas kot druge v nevarnost. Problem čekiranja telefona med vožnjo je sicer precej očitno nevarno početje, manj pa opazimo nevarnosti uporabe pametnega telefona drugje. Kdor ima ta privilegij, da se še spomni sveta pred pametnimi telefoni (in še tudi pred množično uporabo mobilnikov), je imel tudi možnost opazovati, kako so ti spremenili naše vedenje in svet. Kar naenkrat so nepogrešljivi. Kaj so le ljudje v barih počeli prej, ko je njihov sogovornik odšel na toaleto? Kaj le so počeli, ko so čakali na bus, vlak, letalo? Kako le so umirili svoje otroke med čakanjem? Kako le so pregnali čas in kam so se skrili pred pogledi drugih in svojim lastnim nemirom?
Ne, ne gre za pretiravanje in dramatizacijo, ko omenimo, da nam pametnimi telefoni z vsemi svojimi storitvami, ki jih ponujajo, aplikacijami, ki zahtevajo nenehno, neskončno in takojšnjo pozornost, kratijo mir, krajšajo živce ter povzročajo porast anksioznosti in depresije. Nenehna dostopnost, algoritmi, ki nas ne pustijo pri miru, saj je naša pozornost denar, in možnost pobega pred soočanjem s težkimi čustvi in realnostjo, so nas oddaljili tako drug od drugega kot samih od sebe. Ko boste naslednjič v baru ali restavraciji, samo poglejte koliko ljudi, ki so prišli skupaj na kosilo, gleda v svoje telefone. Za skupno mizo, a vsak zase. Morda je priročen argument, da to počnejo vsi ali da pač rabiš malo odklopa, ali pa da samo na hitro nekaj pogledaš, saj nič ne škodi, a vse več raziskav kaže, da se s tem več ali manj samo slepimo. Ker precej hitro nezavedno prečimo tisto mejo, ko je telefon uporaben aparat nam v prid in ko mi postanemo storitev in suženj naprave. Pri tem pa tudi kaj hitro pozabimo, da v ozadju proti nam deluje ogromna industrija, ki služi ravno s tem, da nas drži na drugi strani meje.
In kaj zdaj? Enostavno, a verjetno ne lahko. Telefon čim večkrat na stran. Še posebej med počitnicami. Če ne gre za dlje, najprej za 15 minut. Nato za eno uro. Nato za dve uri. In nato za cel dan. Najbolje, da ostane na drugi lokaciji. Ali v torbi, vsekakor ne v žepu, če se le da. In brez prižganih opozoril. In da to storijo vsi udeleženi. Lahko se sklene tudi dogovor, da se za čas druženja telefonov ne uporablja. Kdor tega ni navajen, bo težko. Pasje težko. Padali bodo izgovori. „Pa ne vem, no, kaj pa če kliče … mami?!“ „Kaj če zamudim kaj pomembnega?!“ „Kaj če objavijo novico o koncu sveta in jo jaz prepozno preberem?!“ Včasih se res sprašujem, kako so naši predniki sploh preživeli … pa lep preostanek poletja!
Avtorica: Maša Viršček, članica ekipe 10 KS
