Izpitna vprašanja se ne ocenjujejo, ocenjujejo se samo odgovori. Če hočeš pridobiti pozitivno oceno, še pomembneje, če hočeš dobiti odlično oceno, moraš nanje odgovoriti pravilno. Tvoja rešitev in tvoj pogled se morata ujemati s tem, kar velja za pravilno. Ker se izpitna vprašanja ne ocenjujejo.
Kdo sploh ocenjuje ocenjevalce? Kdo si jih sploh upa ocenjevati? Kdo se upa postaviti izpitna vprašanja pod vprašaj? Učence delimo na dobre in slabe, ker se ocenjuje le odgovore. Če jih poznajo, so dobri, če jih ne, so slabi. Nekako vsi razumemo, da otroci in mladi ne morejo biti enako odgovorni zase in za svoja dejanja kot odrasle osebe. A v isti sapi na njih prelagamo celotno odgovornost za njihov (ne)zadovoljiv šolski uspeh.
Če učenec česa ne zna, je za to odgovoren učitelj. Tisti, ki zna, uči tistega, ki ne. Slab učitelj težko prizna, da je slab, da nečesa ne ve, da nekaj dela narobe ali da mu nekaj ne gre. Raje bo za slabega označil učenca. In ker se izpitna vprašanja ne ocenjujejo, težko drugim dokažemo, da glavna odgovornost za slab uspeh leži na drugi strani.
Vlogi učitelja in učenca je treba dojemati (tudi) v širšem smislu tistega, ki uči, in tistega, ki se uči. Nekoga, ki ima znanje in informacije, in nekoga, ki jih od te osebe pridobiva. Oziroma nekoga, ki ima avtoriteto, in nekoga, ki je v tem odnosu nima.
„Raje študiraj to smer, namesto tiste, ker drugače … “ „Moraš … ne smeš … nujno …“ „Tako je življenje … tako je prav … tako se to dela …“ „Drugače ne gre … tako je vedno bilo … vsi to počnejo …“ „Delaj to, da boš … srečna … uspešen … zdrava …“
Za razliko od šolskih testov v življenju v resnici ne obstaja samo en prav, samo ena verzija uspeha in samo ena pot, ki jo lahko kot pri izpitu oceni neka zunanja avtoriteta. Obstaja jih toliko, kot je ljudi. Če se v življenju ne počutimo uspešne, se nam lahko hitro zazdi, da smo slabi, da je nekaj z nami narobe, ker nam ni uspelo. Učenec s slabimi ocenami si pogosto misli točno to. A kaj če je tudi tokrat problem pravzaprav v slabem učitelju, ki ne zna podajati znanja na razumljiv in angažiran način? Kaj če tokrat nismo slabi in napačni mi, ampak nasveti in zapovedi tistih, ki jih poslušamo, raznoraznih avtoritet, ki jih jemljemo za samoumevne?
Če se znajdemo nekje, kjer se počutimo slabo, kjer se počutimo neuspešne, je sicer verjetno, da smo na napačnem mestu, a ravno tako verjetno je, da naše „odgovore“ vrednoti napačna oseba. To velja tako za kariero, hobije, odnose kot življenjske odločitve. Ko gre za naše lastno življenje, smo na koncu koncev lahko le mi tisti, ki mu podamo „končno oceno“. A če smo že iz šolskih klopi tako zelo navajeni samo kopirati „pravilne odgovore“, ki nam jih posredujejo drugi, kako naj zaupamo sami sebi dovolj, da si lahko oblikujemo svoje lastne?
Odgovor ni enoznačen in vsekakor ni le en. Kot nasvet morda pomaga, če začnemo pri tem – ko naš „odgovor“ ni takšen, kot so „odgovori“ drugih, ko ni ujemajoč se z „uradno sprejeto in normalizirano verzijo“ ter ne spada med najbolj priljubljene, instagramovsko zapeljive – je kot tudi tak čisto O.K.
Avtorica: Maša Viršček, članica projektne ekipe 10 KS,