Od nekdaj obožujem učenje in nabiranje znanja. Šola je bila zanimiv prostor, kjer so se med seboj prepletali različni predmeti, navdihujoči, polni neznank, ki čakajo na odkritje. Matematika, biologija, sledi fizika, angleščina, vsako uro nekaj novega, vsakič še en košček sestavljanke velike neznanke življenja in nasploh vsega.
A zgodovina … venomer me je motil pouk zgodovine. Lahko krivim učitelje, ki so predmet poučevali na suhoparen način. Ali šolski sistem, ki ne kaže namena, da bi otroke želel naučiti razumevanja in vzrokov zgodovinskih dogodkov. Lahko krivim svoje možgane, ki jim dol visi za imena in sosledje nasledstva egipčanskih faraonov. Možgane, ki jim letnice velikih bitk in kraji velikih dogodkov ne pomenijo kaj dosti. Možgane, ki se odzivajo na zgodbe, ki želijo vedeti, zakaj je prišlo do druge svetovne vojne in ne, na kateri dan in kje je bila podpisana ta in ta pogodba.
Zgodovina je ena velika zgodba. Zgodovina, historija, povestnica, history, story, zgodba … že samo ime se povezuje z zgodbami. Izvor besede kaže, da je: „Izpeljana iz zgọ̑da ‛dogodek’, to pa iz zgodīti se ‛dogoditi se’. /…/ S poimenovanjem je sprva mišljeno ‛vse, kar se je zgodilo’ in nato ‛opisovanje tistega, kar se je zgodilo’.“ (1)
Zgodovina je prav tako mešanica zgodb. Poleg suhoparnosti je problem učenja zgodovine tudi dejstvo, ki je lepo zajeto v reku, ki pravi, da zgodovino pišejo zmagovalci. Je predmet, ki je izredno dojemljiv za manipulacijo in poveličevanje določenih zgodb v škodo drugih. Vendar je to snov za kak drug čas.
Vzemimo npr. ta sestavek iz izbranih člankov (pregledani za točnost in nepristranskost) Wikipedie o drugi svetovni vojni:
V splošnem je sprejeto, da se je vojna začela 1. septembra 1939 z nemško invazijo na Poljsko in posledično z napovedjo vojne Nemčiji s strani Francije in večino držav Britanskega imperija ter Commonwealtha. Kitajska in Japonski imperij sta bila ob začetku že v vojni, medtem ko so se druge države, ki sprva niso bile vključene v vojno, pridružile kasneje zaradi določenih dogodkov, kot sta nemška invazija na Sovjetsko zvezo ter japonski napad na ameriško pomorsko oporišče Pearl Harbor, kar je sprožilo vojno napoved Japonski s strani ZDA, Commonwealtha ter Nizozemske. (2)
Dovolj za zmago na kvizu splošnega znanja, ne dovolj za razumevanje sveta. Kako bi potekalo učenje zgodovine samo iz takih odstavkov? Če vprašate moje možgane – na pamet. Način učenja, ki se mu najbolj upirajo in ga z užitkom sovražijo. Upam si trditi, da je učenje na pamet najbolj osovraženo med šolarji in močno povezano z njihovim odporom do šole. Pomembno je, kaj znaš na testu in ne, kaj si se naučil za življenje. Kako torej izboljšati pouk zgodovine? Kako izboljšat učenje na splošno?
Človeški možgani se neverjetno dobro odzivajo na zgodbe. A ne na kakršne koli, temveč take, ki uspejo vzbuditi tudi čustven odziv. Sašo Dolenc piše: „Mnoge študije so pokazale, da zgolj seznanjanje z informacijami ne spreminja prepričanj in navad pri ljudeh, tudi če gre za dobro izobražene in razgledane posameznike. Šele ko se ob prenosu informacij vklopijo tudi čustva, se morda lahko začnejo spreminjati tudi prepričanja.“ (3) Da torej spremeniš svoje prepričanje, sprejmeš novo znanje, se nekaj naučiš, dolgoročno naučiš, rabiš vklopiti še čustva. Informacija mora biti zaznana kot pomembna, precej pa pomaga, če je tudi zanimiva.
Zakaj ne bi v pouk zgodovine torej vpletli tudi leposlovnih knjig? Zgodovinski roman morda ni učbenik, a tisti dobri in temeljito podkovani z dejstvi nudijo vpogled v širši kontekst nekega časa. (Nekaj knjižnih namigov strokovnjaka za srednji vek: 4) Nudijo s čustvi nabite fiktivne zgodbe, ki dajejo barvo neživljenjskim letnicam ter dolgoveznim imenom krajev. Nudijo razlog za raziskovanje, motivacijo za spoznavanje, možganom pa olajšajo pomnjenje.
Kaj pa, če vklopimo še slike in v nabor učnega materiala dodamo dokumentarce? Na fakulteti sem se zapletla v prepir s profesorjem, ker ni priznaval videa in dokumentarnega gradiva kot možnega vira informacij. Po njegovem so dovolj kredibilni le članki in knjige. Ni vsak dokumentarec kakovosten in vsak video vreden zaupanja, a enako velja za pisno gradivo. Bolj kot oblika gradiva je pomembno, kako se informacije predstavi in ali so te preverjene.
Ni znanstvenih dokazov za delitev učencev na vidni, slušni in taktilni (gibalni) učni tip, da si torej nekateri lažje in bolje zapomnijo, kar vidijo, drugi, kar slišijo in tretji, kar sami naredijo. Iz lastnih izkušenj pa vem, da mi kot učno gradivo bolj kot knjiga ustreza video format. O razpadu Jugoslavije me ni učil noben učitelj, z njim me je spoznaval obsežen BBC dokumentarec The Death of Yugoslavia (5).
In kot tretje, zakaj ne bi v formalno učenje zgodovine vpletli še drugih ljudi? V okviru Erasmus+ projekta Venues of victims // Venues of perpetrators smo se o dogajanju v času Jugoslavije učili tudi skozi različne poglede mladih od Portugalske do Estonije. Nekateri od njih še nikoli niso slišali za bivšo Jugo. (6) Med-vrstniško učenje utrjuje znanje in zavedanje o razlikah v interpretaciji enega in istega gradiva, pa naj bo v mednarodnem obsegu ali znotraj razreda.
Zgodbe ljudi dajejo zgodovini smisel in sodobnost. V okviru Earsmus+ projekta smo se učili skozi doživljanje tistih, ki so izkusili vojno, politično nestabilnost in nesoglasja. Zgodbe žensk iz organizacije Ženski sud (7) so dale zgodovini oprijemljiv značaj in osebno noto. Dale so ji tisto nekaj, kar našim možganom sporoči, da si je neko informacijo vredno zapomniti.
Suhoparnemu in pomanjkljivemu pouku zgodovine navkljub, sem se vseeno naučila tiste letnice bitk in imena faraonov, ker je šolo pac treba narediti. Zdaj so že v pozabi, a da lahko v življenju napreduješ, se splača pregristi skozi nezanimivo in dolgočasno. Zakaj bi en predmet pokvaril vsa ta šolska leta?
(1) https://fran.si/193/marko-snoj-slovenski-etimoloski-slovar/4293887/zgodovina
(2) https://sl.wikipedia.org/wiki/Druga_svetovna_vojna
(3) https://kvarkadabra.net/2020/02/mozgani-in-zgodbe/
(4) https://val202.rtvslo.si/2020/03/leposlovje-je-eno-od-sredstev-s-katerim-se-stimulira-domisljijo/
(5) https://www.youtube.com/watch?v=vDADy9b2IBM
(6) https://socialna-akademija.si/kako-ne-ves-kdo-je-tito/
(7) https://www.zenskisud.org/
