Od začetka prve zaposlitve in vse do upokojitve naj bi slabo četrtino svojega časa preživeli v službi. Nekateri več, nekateri manj, a standarden 8-urni delavnik kaže ravno na to: 8 ur za spanje, 8 ur za delo in 8 ur t.i. prostega časa.* Čeprav so si poklici in delo zelo raznoliki, čeprav nekateri delajo po več kot 12 ur na dan, drugi pa sploh ne, in čeprav so lahko nekateri le na papirju zaposleni za 40-ur na teden (s tem malce cinično ciljam na javno upravo), je osemurni delavnik trdo zasidran v javni mentaliteti kot „zlati standard“.
Rezultati ankete e-Študentskega Servisa o Mladih in trgu dela kažejo, da si 48% anketiranih želi imeti klasični 40-urni delavnik (8 ur, 5 dni na teden). Za skrajšani delovnik v različnih kombinacijah (manj dni na teden/manj ur na dan) se je odločilo 27% vprašanih, projektno delo (kjer včasih delaš več kot 8-ur/dan, potem pa imaš dlje časa prosto) pa zanima 8% anketiranih. 14% jih o dolžini delavnika še ne razmišlja. (1)
Prav zanimivo bi bilo pridobiti podrobnejše razlage izbranih odgovorov. Zakaj si toliko mladih želi dobršen del svojega tedna prebiti na delovnem mestu? Anketa tudi pokaže, da si jih kar 59% želi zaposliti preko pogodbe za nedoločen čas. Je izbira 40-urnega delavnika (in pogodbe za nedoločen čas) pogojena z občutkom varnosti? Je vabljiv, ker predstavlja realnost naših staršev, hkrati pa varuje pred prekarnostjo in omogoča pridobitev (stanovanjskega) kredita? Se pri tem mladi sploh zavedajo, da to ni (oz. ne bi smela!) biti edina izbira, ki omogoča finančno stabilnost in varnost?
Kakšnih slabih deset let nazaj, ko sem začenjala bolj intenzivno razmišljati o svoji poklicni prihodnosti, sem domačim in prijateljem velikokrat omenila, da se mi zdi narava današnjega dela absurdna. Da mi je naravnost noro, da moramo delati po 8 ur na dan, pri tem še kakšno dodatno uro ali dve porabiti za pot v službo in iz nje, in da ljudje to s tako lahkoto jemljejo za samoumevno. Ugotovila sem, da rada delam, da želim delati, vendar nočem za to dati življenja. Da delo ni glavni smisel življenja, četudi ga lahko imam zelo rada.
In teh 8-ur prostega časa? Četudi marsikdo krajša svoj spanec na manj kot 8-ur na noč, okoli sebe redko vidim, da bi ga zares bilo toliko na voljo. Če vzamemo klasičen scenarij dopoldanskega dela: jutro pogosto ne predstavlja kaj dosti prostega časa, če že ravno ne vstajamo zelo zgodaj. Pot v službo, vmes pol ure za malico (še en absurd, ko nimamo dovolj časa, da v miru pojemo polnovreden obrok, potem pa se še vrnemo na delo, ko telo želi začeti z mirno prebavo), ko končamo je ura 16h ali 17h, nato pot iz službe (naj omenim še gnečo?). Sledijo opravki. Je treba v trgovino, na pošto ali banko? Vsekakor je treba nekaj jesti, skuhati in pospraviti, morda oprati perilo in posesati – je to zares prosti čas? Vmes naj bi imeli čas še za hobije, prijatelje, partnerje in otroke ter seveda še zase, za svoj mir in svoje osebne projekte. Plus osebna higiena, šport, zabava, odklop.
Komentar ljudi okoli mene toliko let nazaj, ko sem se pridušala nad to noro dogmo odraslega življenja, je bil, da sem še premlada, preveč naivna, premalo izkušena in da bom že sama ugotovila, kako je. Takih komentarjev nikoli nisem razumela. Četudi je nekaj realnost, ki jo včasih pač moramo živeti, to še ne pomeni, da se ni vredno boriti za spremembo le-te.
In kar je še najbolj ironično? Taisti ljudje toliko let kasneje nimajo več enakih komentarjev. Kar je eden izmed monumentalnih prispevkov korone (oz. posledica ukrepov proti okužbi z le-to), je, da se vedno več govori o skrajšanju delavnika. Da se vedno več vidno piše in govori o slabostih 8-urnega delavnika, o podjetjih, ki so uvedla spremembe in kako je to (pozitivno) vplivalo na življenje ljudi. Da javna zavest počasi ugotavlja, da to ne bo ogrozilo in sesulo temeljev družbe, korporacijska pa, da to ne bo odprlo vrata pekla in privedlo do kolapsa podjetja.
Močno moramo prevetriti svojo obsedenost z delom. Ta se kaže povsod v družbi. Ljudje, ki ne delajo (dovolj), so leni, lenoba pa je eden izmed najhujših grehov človeka. Manj je dovoljeno delati le tistim, ki imajo za to ustrezen izgovor (invalidnost, resno! bolezen, novorojenčka). Če brez izgovora ne delamo „nič“, smo neuporabni, nevredni. Samo naš obstoj in stvari, ki jih počnemo brez rezultata v zaslužku, niso dovolj, da dobimo oznako življenja vrednega človeka. Ta nagnjenost je še posebej vidna v odnosu do migrantov in beguncev (iz globalnega juga, „začuda“ pa ne tudi severa), kjer je prisoten strah pred nekom, ki bo živel na „naš račun“, od sociale. V prevodu – na račun našega dela. Delo je vredno te oznake le, če je monetarno ovrednoteno (tudi prostovoljno, medtem ko gospodinjsko delo niti ne šteje).
Zakaj se torej ne bi preprosto trudili za ustvarjanje družbe, kjer ljudje radi delajo, a hkrati njihova vrednost ni pogojena z delom? Kjer delo ni (le) ovrednoteno skozi finance, ampak npr. (tudi) skozi prispevek k skupnosti in lastni razvoj. Zakaj si ne bi upali sanjati o tem, da smo lahko več kot le delavci, ki bodo „zares uživali“ šele po „zasluženi“ upokojitvi?
Mislim, da se je več kot vredno boriti za tako družbo. A pri tem moramo prvo sebi in drugim brez olepševanja in pretvarjanja na glas priznati, kaj nas v trenutni družbi moti.
Avtorica: Maša Viršček, članica projektne skupine 10 Ključnih stvari
* Četrtina in ne tretjina zato, ker so odšteti vikendi. Odštet pa ni dopust in razne druge odsotnosti z dela, prav tako niso prištete (plačane in neplačane) nadure, službena potovanja in tudi pot v ter iz službe (ki je ne bi ravno mogla uvrstiti v prosti čas, ne šteje pa se tudi kot del službe) – ti se od vsake službe in posameznika razlikujejo, zato je to grob približek.
(1) https://mss.si/wp/wp-content/uploads/2022/06/Anketa-Mladi-in-trg-dela_e-Studentski-Servis_Analiza-grafi-celotna-anketa_VMZ.pdf
